Obamov Salam alejkum

Ameriški predsednik Barack Hussein Obama je na nek način že vnaprej odgovoril številnim kritikom svojega nagovora islamskemu svetu, ko je, sicer v blažji obliki, dejal, da z enim samim govorom ne moreš rešiti norosti, ki so jih tvoji predhodniki počeli dolga desetletja. Zlasti med tistimi, ki so se prepoznali v skrajnežih, proti katerim se bo Amerika še naprej bojevala, je prevladalo mnenje, da propagandno pridiganje, s katerim novi ameriški predsednik lepša podobo svoje države med muslimani po svetu, ne reši nič, če besede tudi meso ne postanejo. Tega mesa pa v islamskih mesnicah, zlasti palestinskih, še ne prodajajo.

 

Tovrstne kritike so seveda na mestu, o tem, da Obamov novorek, ki je sicer ukinil še pred kratkim razširjene fraze o svetovnem boju proti globalnemu terorizmu, še ne pomeni preloma z mednarodno politiko njegovega predhodnika Georgea Busha, pa razlagajo tudi nekateri ameriški analitiki. A tovrstni diskurzi delujejo, zlasti če jih kot papige ponavljajo nekritični mediji. Tako med Američani dandanašnji velja prepričanje, da Obama množično umika »vojaško silo« iz Iraka, čeprav tam še vedno ogromno vojakov ostaja kot »miroljubna pomoč«.

 

Hkrati pa takšno kritiziranje spregleda, da je včasih forma pomembnejša od vsebine. Kmetavzarsko robata diplomacija Obamovega predhodnika je ZDA naredila več škode kakor koristi, saj je omogočila uspešno rekrutiranje zagrizenih ameriških sovražnikov. Zato utegne novi predsednik z leporečjem veliko več storiti za zadovoljevanje ameriških globalnih interesov, ki se v zadnjih desetletjih niso spremenili, ne glede na to, kdo je sedel v Beli hiši. Kritiki bodo rekli, da se tudi metode niso spreminjale, a dejstvo je, da lepša embalaža običajno poveča prodajo in priljubljenost izdelka.

 

V naslednjih mesecih in letih bomo učinke novega spravljivejšega ameriškega tona do islamskega sveta iskali na Bližnjem vzhodu, kjer Obamov govor čedalje bolj priljubljenega Hamasa ni prepričal, Izraelce pa potrdil v veri, da novemu ameriškemu predsedniku ne gre zaupati. Na tej fronti Obama vsekakor ni opravil Damoklejevega posla. Upati pa gre, da ni zgolj odigral vloge Sizifa.

Iz petkove tiskane izdaje Dela