Obamova politika popolna polomija

V ZDA bi težko našli koga, da bi povedal kaj pozitivnega o ameriškem reševanju bližnjevzhodnega zapleta, ki ga je Obama uvrstil med najpomembnejše zunanjepolitične naloge.

Objavljeno
10. november 2009 21.43
Boris Čibej
Boris Čibej
Washington - »Nič presenetljivega ni, da se je v ponedeljek predsednik Barack Obama odločil sprejeti izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja v Beli hiši sredi noči, saj v tem trenutku nima kaj dosti pokazati o svojih desetmesečnih naporih, da bi oživil mirovni proces na Bližnjem vzhodu,« so včeraj zapisali v reviji Time. V ZDA bi težko našli koga, ki ni neposredno povezan z administracijo, da bi povedal kaj pozitivnega o ameriškem reševanju bližnjevzhodnega zapleta, ki ga je Obama uvrstil med najpomembnejše zunanjepolitične naloge. Najvplivnejša ameriška časnika New York Times in Washington Post sta Obamovo politiko do Bližnjega vzhoda označila za čisto polomijo, Elliott Abrams iz Centra za zunanjo politiko pa v zadnji številki reviji Weekly Standard hudomušno ugotavlja, da po vseh nedavnih peripetijah do popolne katastrofe na Bližnjem vzhodu manjka le še invazija kobilic.

Na zmedo v ameriški administraciji, ki je javno zahtevala od Izraela, naj docela ustavi gradnjo naselbin na okupiranih območjih, v zaupnih pogovorih pa so ameriški diplomati svojim izraelskim kolegom menda obljubljali, da bodo lahko še vedno gradili za »naravni prirastek« in priseljence v vzhodnem Jeruzalemu, že nekaj časa opozarjajo članki v izraelskem časopisju. V vsej luči pa je ta zmeda zasijala med nedavnim obiskom prve dame ameriške diplomacije Hillary Clinton na Bližnjem vzhodu, kjer je v nekaj dnevih dvakrat javno povsem spremenila svoja (in ameriška uradna) stališča do judovskega poseljevanja območij, ki jih je Izrael okupiral po izraelsko-arabski vojni leta 1967. Najprej je v Jeruzalemu nič kolikokrat ponovljena stališča Netanjahuja, da bo Izrael še vedno gradil v vzhodnem Jeruzalemu, na Zahodnem bregu pa »le« za potrebe naravne rasti prebivalstva, označila za »popuščanje brez primere« in hotela prisiliti palestinskega voditelja Mahmuda Abasa, da takoj sede za pogajalsko mizo. Potem pa je v Marakešu arabskim kolegom razlagala, da ni tako mislila in da Washington od Tel Aviva še vedno zahteva popolno zamrznitev gradenj.

Več v sredini tiskani izdaji Dela