Obamove smeri razvoja

Nič čudnega, da je pred kratkim v javnost pricurljala novica, da se je Obama, ki je za volitve od zdravstva dobil 19 milijonov, od zavarovalnic pa 2,2 milijona dolarjev, s farmacevti že dogovoril, da se tudi po novi zakonodaji zavarovalnice ne bodo smele pogajati o ceni zdravil.

Objavljeno
10. september 2009 22.18
Boris Čibej, dopisnik Dela iz Washingtona
Boris Čibej
Boris Čibej
Ko so na Tajvanu pred kakimi petnajstimi leti, ko je v ZDA neslavno pogorela zdravstvena reforma, ugotovili, da imajo podobne težave kakor Američani, so ustanovili posebno nadstrankarsko komisijo, ki je proučila vse takrat najbolj učinkovite zdravstvene sisteme po svetu. Potem so iz njih pobrali najboljše in uvedli sistem univerzalnega zdravstva, ki jim ga lahko zavidajo tudi tisti, od katerih so si največ sposodili.

Kakor so že pred dvema letoma na okrogli mizi o zdravstveni reformi ugotavljali strokovnjaki z obeh strani tukajšnjega etabliranega političnega spektra, je ameriški zdravstveni sistem v takšni krizi, da bi si skoraj vsi želeli resnih reform: od tisočev tistih, ki dobesedno umirajo, ker si ne morejo privoščiti obiska pri zdravniku, milijonov tistih, ki kljub visokim premijam plačujejo za zdravila in obiske pri zdravniku ogromne zneske za »samoudeležbo«, delodajalcev, ki jih bremenijo visoki stroški zavarovanja delojemalcev, do zdravnikov, ki zaradi vrtoglavih odškodninskih tožb zapravijo več časa na sodišču kakor za zdravljenje bolnikov. Še najmanj so si sprememb želeli v zasebnih zavarovalnicah, ki so pobirale oderuške in čedalje višje premije, hkrati pa si izmišljevale vse mogoče razloge, da niso sprejemale obolelih ljudi ali prekinjale pogodbe dolgoletnim zavarovancem v trenutku, ko bi zaradi bolezni končno zares potrebovali zdravstveno zavarovanje. In v farmacevtski industriji, ki prodaja zdravila po nesramno visokih cenah, saj ji je pri pristojnih uspelo zlobirati, da se zavarovalnice ne smejo pogajati o ceni zdravil.

Toda v državi, ki se hvali naokrog, da je največja in najboljša demokracija na svetu, stvari ne urejajo na tako primitiven način, kakor na kakem »zaplankanem« Tajvanu. Je že res, da je, kakor so zadnja leta kazale vse resne javnomnenjske raziskave, večina prebivalstva hotela reformo, ki bi uvedla univerzalno zdravstvo, in je bila pripravljena plačati višje davke, da bi do zdravstvene oskrbe prišli tudi tisti, ki si je zdaj ne morejo privoščiti. A ko so se v kongresu začeli pogovarjati o reformi, takšnih rešitev niso niti omenjali, zagovornike univerzalnega zdravstva, ki so se nepovabljeni pojavili na Kapitolskem griču, pa so pregnali s policijo. O reformi ni odločalo ljudstvo, ampak njihovi predstavniki, ki so prišli v kongres s sredstvi prav tistih korporacij, ki so krive za sedanjo zdravstveno mizerijo.

Da bi se izognili obtožbam, da smo podlegli levičarskim teorijam zarote, le nekaj podatkov. Kakor vse kaže, bo glavno besedo o tem, kakšna bo zares videti reforma, imela »banda šestih« senatorjev iz obeh strank, ki jo vodi demokratski senator Max Baucus. Ta je med zadnjimi volitvami od zdravstvene industrije dobil 3,5 milijona dolarjev, od zavarovalnic pa poldrugi milijon sponzorskih sredstev, medtem ko je vsa šesterica od zdravstvene industrije dobila 9,1 milijona dolarjev, od zavarovalnic pa 3,2 milijona dolarjev. Zdravstvena industrija je v zadnje kongresne in predsedniške volitve vložila več kot 178 milijonov dolarjev, zavarovalnice skoraj 53 milijonov dolarjev, farmacevti pa so predstavnikom ljudstva razdelili skoraj 32 milijonov dolarjev. Nič čudnega, da je pred kratkim v javnost pricurljala novica, da se je Obama, ki je za volitve od zdravstva dobil 19 milijonov, od zavarovalnic pa 2,2 milijona dolarjev, s farmacevti že dogovoril, da se tudi po novi zakonodaji zavarovalnice ne bodo smele pogajati o ceni zdravil.

Iz petkovega Dela.