Tiskane izdaje
Deset mesecev pred izbruhom prve svetovne vojne so v Haagu slovesno odprli imenitno Palačo miru, kjer je danes mednarodno arbitražno sodišče, ki rešuje konflikte in preprečuje vojne. Gradnjo palače je takrat podprl ruski car in sofinancirali so jo ameriški jeklarski magnati. V tistem času je ves svet navdušeno prebiral knjigo Normana Angella Velika iluzija, v kateri je pisec razlagal, zakaj so vojne med civiliziranimi, razvitimi družbami nesmiselne in kontraproduktivne. Leta 1913 je doživela že četrti ponatis.
Dvajset let pozneje, bilo je leta 1933, ko je prva svetovna vojna že razdejala Evropo, celina pa se je s političnim vzponom nemških nacionalsocialistov neznosno hitro bližala novi katastrofi, je pisec dobil Nobelovo nagrado za mir. Toda čas je pokazal, da se ni svet ničesar naučil iz knjige, ki so jo takrat vsi po vrsti prebirali. Vsi, razen politikov …
Pokojni novinar in publicist Christopher Hitchens je sarajevski atentat na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda pred sto leti primerjal z atentatom na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja skorajda pol stoletja kasneje. JFK se je precej ukvarjal s prvo svetovno vojno. O tem piše tudi Barbara Tuchman, avtorica znamenite knjige o prvi svetovni vojni The Guns of August. Po njenih besedah je Kennedy nekega dne citiral nekdanjega nemškega kanclerja Bernharda von Bülowa, ki je, ko je Nemčija že bila v vojni, spraševal takratnega kanclerja Theobalda von Bethmanna Hollwega, kako se je pravzaprav lahko zgodilo kaj takega. Odgovor, ki ga je dobil, je bil neverjeten. »Oh, ko bi kdo le vedel, kako in zakaj …!« John F. Kennedy je takrat sklenil, da bodo poslej vse pogovore v Beli hiši, na katerih se sprejemajo pomembne odločitve, snemali. Ko je med kubansko krizo svojo potezo pojasnjeval bratu Robertu, mu je dejal, da noče, da bi po zgledu knjige The Guns of August kasneje kdo pisal nekaj podobnega z naslovom The Missiles of October …
Neodgovorni »mesečniki«
Zgodovinarji si še danes niso edini, kdo je bil v resnici kriv za izbruh prve svetovne vojne. Atentat v Sarajevu, in z njim povezano jugoslovansko vprašanje v takratni Avstro-Ogrski, je bil namreč le iskra, ki je sprožila velik spopad. Vaso Čubrilović, edini od atentatorjev, ki je preživel ječo (po drugi svetovni vojni je postal član Titove vlade, umrl pa je leta 1990, star 93 let), je sestri v pismu iz zapora zapisal, da njihov namen še zdaleč ni bil sprožiti svetovno vojno. Tega zagotovo ni imel v mislih niti Gavrilo Princip, ki je umrl leta 1918.
Pravi vzroki za vojno tičijo drugje. Predvsem v takratnem razmerju med velesilami: med Nemčijo in Avstro-Ogrsko na eni ter med Francijo, Veliko Britanijo in Rusijo na drugi strani. Kanadska zgodovinarka Margaret MacMillan v knjigi The War That Ended Peace opozarja na izjave tistega časa, da je bila vojna neizbežna. Toda takšna razmišljanja, ki so marsikje prisotna tudi danes (zlasti med ameriškimi, ruskimi in izraelskimi jastrebi), so vselej sila nevarna. In popolnoma neodgovorna. Evropa je bila na prelomu stoletij v popolnem razcvetu, zato je težko razumeti, zakaj je evropska politika ves takratni napredek z neznosno lahkotno odločitvijo za vojno pahnila globoko nazaj v preteklost.
Po mnenju zgodovinarja Fritza Fischerja je za začetek prve svetovne vojne kriva Nemčija. To tezo podpira tudi Max Hastings. Sean McMeekin, denimo, pripisuje krivdo za izbruh velikega spopada carski Rusiji. Niall Ferguson kaže s prstom na Veliko Britanijo.
Posledice tovrstnega političnega lunatizma so bile strahotne. Prva svetovna vojna je zahtevala najmanj 20 milijonov mrtvih. Vsaj toliko je bilo tudi ranjencev. Toda žrtev seveda ni bilo povsod enako. Medtem ko so Nemčija, Velika Britanija in Francija izgubile okrog tri odstotke prebivalstva, je Srbija izgubila okrog 15 odstotkov svojega takratnega življa. Ko je 28. junija 1914, na dan, ko se je začela velika kolesarska dirka Tour de France, in na dan, ko sta Franc Ferdinand in žena Sofija praznovala obletnico poroke, Gavrilo Princip streljal na dunajskega prestolonaslednika, ni zagotovo nihče niti približno razmišljal o tem, koliko žrtev bo zahtevala vojna, ki je sledila drami na Latinskem mostu.
Prijatelj Slovanov?
Umorjeni Franc Ferdinand, sin nadvojvode Karla Ludvika, mlajšega brata cesarja Franca Jožefa, je bil po svoje kontroverzna osebnost. Prestolonaslednik je postal po spletu (nesrečnih) naključij. Ker je cesarjev edini sin Rudolf v znani mayerlinški tragediji storil samomor, je prestolonaslednik postal cesarjev mlajši brat Karl Ludvik. Toda ko se je ta med potjo na Bližnjem vzhodu zastrupil z vodo iz reke Jordan, je po njem pravico do prestola podedoval Franc Ferdinand.
Britanski zgodovinar Alan J. P. Taylor mu ni bil niti najmanj naklonjen. O njem je, denimo, zapisal: »Franc Ferdinand je bil eden najslabših sadov habsburške hiše. Nazadnjaški, klerikalen, surov in ošaben, pogosto tudi ne pri zdravi pameti. Manjkali sta mu celo črnogledost in obotavljivost, zaradi katerih je bil Franc Jožef znosen vladar …« Podobno kot vse Habsburžane ga je močno sovražil tudi Adolf Hitler. V Mein Kampfu je, denimo, privoščljivo zapisal, da je prav »največji prijatelj Slovanov« padel v Sarajevu pod streli enega izmed njih …
Toda zdi se, da so nekateri zgodovinarji Franca Ferdinanda morda vendarle nekoliko preostro ocenjevali. Korespondenca, ki jo omenja tudi Andrej Rahten v pravkar izšli knjigi Prestolonaslednikova smrt, namreč kaže, da nadvojvoda pravzaprav nikoli ni bil navdušen nad vojaškim obračunavanjem z Balkanom, še zlasti ne s Srbijo in njeno veliko zaveznico Rusijo. V pismu, ki ga je 1. februarja 1913 poslal zunanjemu ministru Leopoldu Berchtoldu, denimo, piše: »Če začnemo vojno z Rusijo, je to nesreča … Če se vojskujemo posebej s Srbijo, jo bomo v najkrajšem času zrušili, ampak kaj potem? In kaj imamo od tega? Prvič se vrže na nas vsa Evropa in nas obravnava kot kršilce miru … In če še niti Bosni nismo kos, kaj bo šele s Srbijo … Zato najprej močna ureditev navznoter in mir navzven. To je moje naziranje, zanj bom delal in se boril vse življenje …«
Zanimivo je, da je bil 24. junija 1914, le štiri dni pred atentatom v Sarajevu, na Dunaju dokončan memorandum o novi usmeritvi habsburške monarhije na Balkanu. V njem ni nihče govoril o vojaškem obračunu z Avstro-Ogrski sovražno Srbijo. Šele atentat 28. junija je diplomate na Dunaju povezal v vojno stranko, ki ji je nato popustil tudi zunanji minister Berchtold. In začel se je veliki spopad, ki je zatem pokopal štiri imperije: habsburškega, nemškega, ruskega in nazadnje še otomanskega …
Začetek in konec stoletja
Sarajevski pisatelj Dževad Karahasan v knjigi Poročila iz temne dežele pravi, da se je 20. stoletje začelo in končalo v Sarajevu. Začelo se je leta 1914, na Latinskem mostu, kjer je bil ubit Franc Ferdinand, končalo pa tri mostove nižje, na Vrbanja mostu, danes mostu Suade Dilberović, študentke, ki so jo tod ubili aprila 1992. Nekateri mu pravijo, da je ta pogled nekoliko preveč poetičen. Pa ni, trdi Karahasan. Kajti leta 1992, ko so po Sarajevu začele padati bombe, se definitivno konča obdobje družbe, kakršna je nastala v dobi razsvetljenstva.
Povsem se strinjam z njim. Kultura vojne je danes v resnici – očitno za vselej – premagala kulturo miru. Vojne se namreč tudi v 21. stoletju nadaljujejo. Čečenija, Afganistan, Irak, Gruzija, Libija, Sirija in zdaj Ukrajina, kjer je (velika) Putinova Rusija čez noč okupirala Krim, del suverene sosedne države. Evropa in svet se od velike vojne pred sto leti nista naučila ničesar. In vztrajno podlegata stari ideji, da so vojne in krize neizbežne. A to seveda lahko govorijo izključno neodgovorni politiki, ki so v sli za sebičnimi geostrateškimi in političnimi interesi pozabili na nauke iz preteklosti. In nas zaradi svoje sebične neumnosti v bistvu želijo prikrajšati tudi za prihodnost.
