Peking – Tuji mediji so jo imenovali sodobna Lady Macbeth ali kitajska Jackie Kennedy. Kitajci bi jo najraje imenovali samo – ženska. V resnici ji je ime Bo Gu Kailai. Ko so proti njej v četrtek vložili obtožnico, ki jo bremeni umora britanskega poslovneža, se je v zgodovino zapisala kot še ena nenasitna »pošast, ki je uničila kariero svojega moža, ogrozila ugled svoje države in na koncu sama sebe pripeljala pod giljotino«.
Gre za ženo Bo Xilaija, odstavljenega partijskega sekretarja Chongqinga, proti kateremu vodi preiskavo centralna disciplinska komisija, ki pa, kot navajajo viri, zanika vsakršno udeležbo v korupcijskih in kriminalnih poslih svoje žene. Menda ji je celo sporočil, da bi se moral od nje že zdavnaj ločiti. Tako pa je, kot ji je očital, zaradi njenega pohlepa uničeno njegovo dobro ime.
Časopisna agencija Xinhua, ki ima status ministrstva, tako da je mogoče njene novice prebirati kot politično opredeljevanje dogodkov, je sporočila, da je Bo Gu Kailai »mislila, da je Heywood ogrozil varnost njenega sina«, zato je Britanca s pomočjo enega od služabnikov zastrupila v hotelski sobi.
V politično srhljivko so tako vključili še patologijo materinstva, po vsej verjetnosti pa se bo med dokazi njenih hudodelstev pojavila tudi spolna nenasitnost, za katero, ko gre za ženo visokega partijskega funkcionarja, ni opravičila, tudi če ne bi v tuje banke pospravila okoli šest milijard dolarjev, in to deloma s pomočjo Heywooda.
Zdaj bo sledilo sojenje. Časopis Global Times napoveduje, da bo to preizkus načela, po katerem so »pred zakonom vsi enaki«. To pomeni, da bo Bo Gu Kailai obsojena na strogo kazen, čeprav tisti, ki jo poznajo, trdijo, da bi jo bilo nesmiselno obsoditi na smrt glede na to, da ima možganski tumor, ki ga ni mogoče odstraniti.
Zagotovo se bo sojenje končalo še pred partijskim kongresom, na katerem bodo jeseni moški imenovali moške v novo kolektivno vodstvo. V 25-članskem politbiroju bo morda ena ženska. V devetčlanskem stalnem komiteju zagotovo ne bo nobene.
Vsakič, ko je treba opravičiti kakršen koli že šovinizem, se Kitajci sklicujejo na zgodovino. Tako so se jim skozi stoletja »zamerile« tudi ženske, in to od cesarice Wu Zetian iz časov dinastije Tanga do cesarice Orhideje (Cixi) iz zadnje dinastije Qing. O Mao Zedongovi ženi Jiang Qing sploh nočejo govoriti.
In medtem ko se ustvarja slika, da bi bil komunizem v resnici popoln sistem, če v njem ne bi bilo žensk, se moški partijski voditelji vedejo tako, kakor da odgovornost ni del opisa njihovega delovnega mesta. V Pekingu so, denimo, v četrtek objavili popravek, da je v enodnevni poplavi izgubilo življenje 77 ljudi, župan Guo Jinlong pa je dan pred tem odstopil. Pa ne zato, ker bi se počutil krivega za pogubni kaos, temveč zato, ker je hkrati partijski sekretar prestolnice, tako da je moral odstopiti kot župan, da bi ga lahko na kongresu imenovali za člana politbiroja. Za dež je krivo nebo, ki ga polovico podpirajo ženske, tako da so morda tudi tokrat one nekaj zakuhale.