Od Merhaba, Almanya 
do Tschüss, Deutschland

Pod velikim portretom ustanovitelja moderne Turčije Atatürka, elegantno oblečenega in z držo vizionarja, je bil velik napis Rauchen verboten! Kljub temu je bila turška kavarnica Picknick v berlinskem Kreuzbergu polna cigaretnega dima. Iz glasbenega avtomata so odmevale turške narodnozabavne uspešnice, na velikem platnu so predvajali tekmo turške nogometne lige. Stari možakarji so dolge ure molče srebali čaj, prižigali cigarete, na mizah je bila igra z velikimi dominami. Osamljenost v državi, ki je zanje še vedno tuja, čeprav so v njej preživeli velik del svojega življenja.

Picknick je eno od vrste tipičnih turških zbirališč v Kreuzbergu in drugih delih mesta, v katera zahajajo starejši moški. Številni med njimi so pripadniki prve generacije Turkov, ki so kot gostujoči delavci pred davnimi desetletji prišli v Zahodno Nemčijo. Ko sta Ankara in Bonn na današnji dan pred petdesetimi leti sklenila sporazum o novačenju delavcev, si najbrž nihče ni predstavljal, kakšen vpliv na podobo in razvoj Nemčije bo imel na dveh straneh spisani skromni dokument iz leta 1961. Podobne sporazume so že prej podpisali z Italijo, Španijo in Grčijo, pozneje še z Marokom, Portugalsko, Tunizijo in Jugoslavijo.

Le obletnico sporazuma s Turčijo spremljajo velike slovesnosti. Iz Istanbula bo skozi Beograd danes v München pripeljal spominski vlak; v Berlin bo prihodnji teden pripotoval turški premier Recep in več kot 6000 Turkov. V prvih dvanajstih letih je v Nemčijo prišlo več kot 600.000 turških delavcev. Za revne in pogosto neizobražene Turke je bila Zahodna Nemčija kot raj, čeprav so morali živeti v katastrofalnih razmerah in opravljati najbolj težaška dela. Podob njihovega izkoriščanja ni nihče opisal bolje kot raziskovalni novinar Günter Wallraff. Zamaskiran v turškega delavca Alija je doživljal ponižanja in kršenje človekovih pravic. To je pozneje opisal v knjigi Čisto na dnu (Ganz unten), ki je postala mednarodna uspešnica. »Poklicali smo delovno silo in prišli so ljudje,« je pogosto citirana misel pisatelja Maxa Frischa, ki najbolje opisuje težave in zablode v desetletjih po prvem množičnem prihodu turških delavcev. V Berlinu je bil avgusta 1961 postavljen zid, priseljevanje s socialističnega nemškega vzhoda (od leta 1949 kar 2,7 milijona ljudi) se je ustavilo. Nemčija sredi gospodarskega čudeža in brez nezaposlenosti je potrebovala predvsem – pridne roke. Sprva je bilo zamišljeno, da bodo gostujoči Turki v Nemčiji ostali le dve leti, družinski člani niso smeli priti z njimi. Nato so na pritisk podjetij omejitvi odpravili. Za delavci so le prišle njihove družine. Ko so leta 1973 med prvo gospodarsko krizo ustavili novačenje turških delavcev, so se mnogi od tistih, ki so še razmišljali o vrnitvi, odločili, da raje ostanejo. Bali so se, da nikoli več ne bodo mogli nazaj v Nemčijo.

Danes živi v Nemčiji skoraj tri milijone ljudi turškega rodu. Rojeva se že njihova četrta generacija. Sema Poyraz se časa pred petdesetimi leti, ko je v okolico Stuttgarta prišla kot deklica, spominja skorajda romantično. V šolo je prišla, ne da bi poznala eno samo nemško besedo. Na gimnazijo – še danes za šolarje turškega rodu velikokrat neuresničljive sanje – se je lahko vpisala po naključju, ob pomoči staršev sošolke. Nato je v Berlinu končala filmsko akademijo in v filmih igrala vloge Turkinj. S časom so njene izkušnje postale bolj trpke. »Najprej sem hotela postati čim bolj Nemka, nemško sem govorila že brez naglasa. Zdaj spet postajam čedalje bolj turška in manj nemška. Čeprav sem že pol stoletja v Nemčiji, me še vedno obravnavajo kot tujko. Zakaj moram vedno igrati mamo ali staro mamo z naglavno ruto? Vloge, denimo učiteljice, ne morem dobiti,« se je pritoževala Poyrazova.

Nacionalni kebab

Vsekakor je Nemčija s prihodom Turkov postala drugačna država. Kebab je postal skorajda nacionalna jed. Podoba celih delov mest se je spremenila: postavljene so mošeje, življenje na ulicah zaznamujejo turški mladostniki, Turki imajo svoje trgovine, banke, zdravnike ... Potomci priseljencev igrajo čedalje večjo vlogo v javnem življenju – v umetnosti, športu, politiki. Režiser Fatih Akin, nogometaš Mesut Özil ali eden od dveh predsednikov Zelenih Cem Özdemir so le tri imena od najbolj znanih. Po drugi strani je položaj mladih na trgu dela težak, veliko jih ne konča šolanja, njihovo znanje nemščine pogosto ni na zadovoljivi ravni. Tudi na nemški strani je odprtost ena od šibkih strani. Kanclerka Angela Merkel je včeraj kritizirala izločanje prošenj za zaposlitev, »kadar ime kandidata morda zveni priseljensko«.

Nemčija se dolga desetletja ni mogla sprijazniti s tem, da je postala priseljenska država. Ravnala je, kot da bodo gostujoči delavci nekega dne odšli domov. Z njihovim vključevanjem v družbo se ni nihče resno ukvarjal. Toda: za turške delavce in predvsem njihove otroke Turčija ni bila več njihova domovina. V zadnjih letih so v Nemčiji predvsem v znamenju razprav o spodleteli integraciji. Polemike so dosegle vrh pred letom dni, ko je finančnik Thilo Sarrazin objavil razvpito knjigo Nemčija ukinja samo sebe. V njej je prišel do sklepa, da manj inteligentni muslimani z višjo stopnjo rodnosti poneumljajo Nemčijo in ogrožajo njeno prihodnost. Da se vsako leto več visoko izobraženih Turkov, ki so se rodili v Nemčiji, raje odpravi delat v Turčijo, je eden od odgovorov na takšne razprave. V zadnjih letih se več ljudi iz Nemčije izseli v Turčijo, kot jih gre v obratno smer. Neugodno gibanje za državo, ki se spoprijema s čedalje večjim pomanjkanjem usposobljenih delavcev, na čelu z inženirji.

Gospodarski inženir Abdullah Ince, ki se je rodil v Rüsselsheimu, sploh ne razmišlja, da bi odšel v domovino svojih staršev. Kljub temu je do razmer kritičen. »Mi, ki smo odraščali med razpravami o nas kot neintegriranih tujcih, smo duhovno ohromeli. Pričakuje se, da se odpovemo svoji identiteti. Generaciji mojih staršev so govorili le: 'Ali, delaj!'. Nam govorijo: 'Ali, integriraj se!' Na splošno nas obravnavajo kot slabše, smo v enakem položaju kot črnci v ZDA,« je povedal nezadovoljni 29-letnik. S prijatelji in somišljeniki je ustanovil združenje Tipično nemško. Časi in družba so se v njegovih očeh spremenili. Tipično nemško pomeni, da Nemčija vsebuje raznolikost jezikov, veroizpovedi in narodnosti, ki se medsebojno spoštujejo. Takšna različnost da bi morala postati prava nemška krepost.