Od nedosegljivega prodajalca do globalnega kupca

Kitajska je prvič organizirala mednarodni uvozni sejem, in to prav v mestu, ki se je po vsem svetu že uveljavilo kot eden največjih izvoznikov.

V prihodnjih 15 letih bo Kitajska iz tujine kupila različne izdelke in storitve v vrednosti 40.000 milijard dolarjev, je obljubil predsednik Xi Jinping, ko je danes odprl prvi kitajski mednarodni uvozni sejem. Sporočilo je namenil vsem partnerjem azijske sile, ki so začeli dvomiti o tem, da je največji trg na svetu sploh odprt zanje.

Toda njegove besede so bile najbolj namenjene ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu in zdelo se je, kakor da mu je hotel kitajski predsednik povedati, da bo prav novo odpiranje druge gospodarske sile sveta rešilo globalizacijo, ki bi jo ameriški predsednik rad zaprl v kletko svojega protekcionizma.
 

Kitajska preobrazba 

To je prvi mednarodni sejem, ki so ga na Kitajskem posvetili uvozu, in pomenljivo je, da so ga pripravili prav v Šanghaju, kjer so leta 2010 organizirali tudi svetovno razstavo, na kateri se je azijska sila predstavila kot največji svetovni proizvajalec vsega – od športnih čevljev in majic do superhitrih vlakov in vesoljskih nosilcev satelitov. Zdaj v istem mestu predstavljajo preobrazbo Kitajske iz nedosegljivega prodajalca v globalnega kupca. Poleg preobrazbe bi morali omeniti tudi do zdaj neuresničeno obljubo o največjem trgu z 1,4 milijarde potrošnikov, ki jo je izrekel že pokojni Deng Xiaoping, ko je pred 40 leti začel izvajati gospodarske reforme in odpirati državo zunanjemu svetu.



Zdaj je Kitajska končno pripravljena postati to, kar so vsi pričakovali, da bo že zdavnaj postala. To namreč trdi Xi Jinpingova vlada, ki je mednarodni uvozni sejem označila za enega največjih zunanjepolitičnih dogodkov znotraj kitajskih meja leta 2018.

»Če bi vsak Kitajec kupil samo en zobotrebec, bi to znašalo ...« Tako so sprva računali vsi evropski proizvajalci vseh izdelkov, ki so v državi z največ prebivalci na svetu veljali za deficitarne, in prav zaradi takšnega naivnega računanja so vsa zahodna podjetja – tako velika kot mala – pohitela na Kitajsko. Toda zgodilo se je prav nasprotno, tako da je kmalu vsak Evropejec (in Američan) kupil vsaj po en kitajski izdelek iz vsake industrijske panoge. Vsaj tretjina gospodinjskih aparatov, elektronskih izdelkov ali oblačil v naših domovih ima napis »Made in China«.
 

(Ne)znosno neravnotežje

Kitajska je lani v zunanji trgovini imela presežek, vreden skoraj 430 milijard dolarjev, in to kljub precej višji stopnji rasti njenega uvoza v primerjavi z rastjo izvoza. V menjavi z azijsko silo imajo presežek samo tiste države, od katerih Kitajska kupuje energente in surovine. Vsi evropski trgovinski partnerji, tudi Nemčija, ki iz Kitajske kupi največ blaga, imajo trgovinski primanjkljaj.

Zahodni razvojni strategi so dolgo razpravljali, ali je takšno neravnotežje mogoče prenašati dlje časa ter ali je znosno in sprejemljivo, in čeprav nobena država ni bila ravno zadovoljna, da je več kupovala od Kitajske, kakor ji je uspelo prodati izdelkov na njenem trgu, je v Evropi prevladovalo mnenje, da je takšno stanje mogoče dopustiti, in to zaradi dveh razlogov. Prvi je ta, da so zaradi obsežnega uvoza iz te države tudi sami evropski proizvajalci pridobivali poceni sestavne dele za svojo proizvodnjo, drugi pa ta, da je uvoz kitajskega blaga omogočal evropskim potrošnikom, da so za, denimo, računalniško opremo, električne aparate, otroške igrače, oblačila in celo za božične okraske lahko plačevali precej manj, kakor bi plačevali zanje, če bi jih izdelali v Evropi.



O neuravnoteženi menjavi s Kitajsko so začeli v Evropski uniji resneje razpravljati šele po tem, ko so kitajska podjetja začela delovati kot prodajalci izjemno konkurenčnih izdelkov in hkrati kot kupci evropskih visokih tehnologij. Pozornejši so postali na visoki trgovinski primanjkljaj tudi takrat, ko se je rast kitajskega gospodarstva začela upočasnjevati in je vse več izdelkov iz preveč zmogljivih obratov azijske sile začelo prihajati na evropski trg po seveda neobvladljivo nizkih cenah. Tako je bila, denimo, samo količina tistega dela kitajskega jekla in aluminija, ki se ga ni dalo več prodati na kitajskem trgu in so ga zato usmerili v EU, tolikšna kakor skupna evropska proizvodnja teh kovin.
 

Kljub Trumpu rekordni primakljaj

Medtem ko so se lučke za alarm v evropskih središčih počasi prižigale, je Amerika začela podpirati Donalda Trumpa in njegove obljube o tem, da bo uravnotežil trgovino s Kitajsko ter zaustavil kitajsko »krajo« ameriških delovnih mest. Vprašanje je bilo samo, kako bo to storil.

Kljub vsem carinam, ki jih je Trump uvedel na uvoz kitajskega blaga v ZDA, se je ameriški primanjkljaj v menjavi s Kitajsko septembra povečal na rekordno vrednost, ki zdaj samo za ta mesec znaša 40,2 milijarde dolarjev. Za uradni Peking je bil to sicer dokaz, da s trgovinsko vojno ni nič mogoče rešiti, vendar je to hkrati pomenilo, da bodo morda sledili še ostrejši ameriški protekcionistični ukrepi, ki se jih Kitajska močno boji, saj je na številnih področjih visoke tehnologije še naprej zelo odvisna od ameriških virov.

Na mednarodni uvozni sejem so se začeli pripravljati že lani, toda ko so ga danes odprli, se je zdelo, kakor da so z njim hoteli gasiti gorečo težavo med Kitajsko in njenima najpomembnejšima gospodarskima partnerjema – ZDA in EU.



Mednarodnega uvoznega sejma v Šanghaju se ni udeležil noben visoki predstavnik iz katere od držav članic kluba G7. Sejem so sicer obiskali uradni predstavniki 150 držav, vendar so od evropskih državnikov navzoči samo češki predsednik Miloš Zeman, madžarski Viktor Orban in hrvaški premier Andrej Plenković, ki so skupaj z ruskim premierom Dmitrijem Medvedjevom, kubanskim predsednikom Miguelom Diaz-Canelom in vietnamskim premierom Nguyenom Xuan Phucom vendarle dopolnili zbrano družbo na političnem odru, ki je za Xi Jinpinga izjemno pomemben. Večina držav EU je poslala odposlanstva, ki jih vodijo ministri, Veliko Britanijo pa zastopajo voditelji 30 podjetij v spremstvu princa Andrewa kot posebnega odposlanca kraljice Elizabete II.
 

Plavanje v morju, ne v bazenu

Kitajski uvoz se je v prvih devetih mesecih letos povečal za 20 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani in znaša že 1600 milijard dolarjev. Kljub temu se izvozniki iz večine evropskih držav na kitajskem trgu spoprijemajo z različnimi ovirami, in čeprav je Peking lani znižal uvozne dajatve za več kakor 200 izdelkov, so se povečale necarinske ovire, denimo tehnični predpisi in standardi. Bolj zapleten je, denimo, postopek pridobitve varnostnega certifikata za številne izdelke, opraviti pa ga je mogoče samo na Kitajskem, kar številne izvoznike odvrne od poslovanja kljub mamljivi velikosti morebitnega trga.

Toda Xi je na mednarodnem uvoznem sejmu napovedal nove ukrepe, ki bodo omogočili večje odpiranje države in pokazali, da pobuda za povečanje uvoza ni samo fasada, ampak dolgoročna odločitev, s katero nameravajo privabiti svet in spodbuditi skupen razvoj.

Ameriki in Trumpovi carinski vojni je Xi namenil posebno sporočilo. »Kitajsko gospodarstvo je morje, ne bazen,« je povedal. »Nevihte lahko razburkajo bazen, ne pa celotnega morja.« Zato je treba v prihodnost gledati optimistično, je poudaril. In nikakor se ne bi smeli odpovedati Kitajski kot partnerju. Kajti najboljše stvari, ki jih je mogoče pričakovati od tega partnerstva, šele prihajajo.