Odhod ameriškega »podizvajalca« na vzhodu Afrike

Smrt dolgoletnega etiopskega predsednika Melesa Zenavija – nekdanjega zapriseženega marksista, ki se je preobrazil v zagrizenega neoliberalca – je najbolj šokirala Američane in Britance, njegove najpomembnejše zaveznike in finančne pokrovitelje, hkrati pa je na Afriški rog vnesla novo mero negotovosti.

Zenavi je bil multidisciplinaren voditelj, ki je v enaindvajsetih letih vodenja države premagal nekakšen »ideološki triatlon«. Kot mladenič in gverilski borec, ki se je uprl diktatorju Haileju Mengistuju, je bil velik marksist. Po prihodu na oblast leta 1991 je v svoje govore rad vključeval pojma demokracija in svoboda. Ko se je za konservativno Ameriko s padcem komunizma »končala zgodovina«, je pokojni etiopski voditelj z dušo in telesom sprejel logiko kapitala in začel zaprto in revno državo, ki jo je desetletja pretresala lakota, odpirati tujim vlagateljem.

Etiopija je začela vstajati iz revščine. Toda s pomočjo svojih brezobzirnih zahodnih zaveznikov se je Zenavi, »novi tip afriškega voditelja«, kot ga je leta 1997 poimenoval tedanji ameriški predsednik Bill Clinton, hitro okužil z božjim sindromom in se prelevil v klasičnega afriškega diktatorja, ki je začel grobo obračunavati z opozicijo, novinarji, različnimi etničnimi in verskimi skupinami ter kopičiti osebno bogastvo. Njegova obveščevalna služba, ki jo je usposobila in opremila CIA, je prisluškovala komur koli je hotela. Ob tem se je Zenavi, sicer uspešen mirovni posrednik in mož, ki je zbudil klinično mrtvo Afriško unijo, zapletel v vojno s sosednjo Eritrejo.

Zenavi, ki se je v javnosti nazadnje pojavil na srečanju skupine G20 v Mehiki pred dvema mesecema in je bojda znal na izust recitirati celotna poglavja britanskih klasikov, je ves čas hotel igrati glavno vlogo, a nikoli ni bil brez gospodarja. Skupaj s tujimi korporacijami so v zadnjih desetih letih v Etiopijo prišli tudi veliki tuji interesi. Še posebej po 11. septembru 2001, ko se je Zenavi brez oklevanja pridružil ameriški vojni proti terorizmu in postal afriški Pervez Mušaraf, ki je za 800 milijonov dolarjev ameriške pomoči na leto na Afriškem rogu začel voditi eno izmed bitk vojne proti terorizmu, vojne terorja.

Somalska polomija

Konec leta 2006 je etiopska vojska izvedla invazijo na sosednjo Somalijo, kjer je Zvezi islamskih sodišč po dolgih letih vojn uspelo vzpostaviti relativen mir. Ameriške obveščevalno-varnostne službe so namreč v islamistih videle globalno teroristično grožnjo, zato so Zenavija, ki je v okupaciji Somalije videl priložnost za udejanjenje zgodovinskih etiopskih sanj po dostopu do Indijskega oceana, poslale v vojaško ekspedicijo. Ta se je sprevrgla v popolno polomijo. Somalci so se uprli, etiopska navzočnost pa je sprožila dejanski vzpon skrajnega islamističnega gibanja Al Šabab, ki je v naslednjih letih prevzelo nadzor nad večjim delom države.

Po Zenavijevi smrti je (ne le) na Afriškem rogu, potencialno enem od najbolj krvavih območij, zazevala velika praznina. Kljub temu, da etiopske oblasti zdaj glasno oznanjajo, da je država stabilna in da se iz političnega in varnostnega stališča ne bo nič spremenilo, jim ne gre verjeti. Notranji etiopski spori – predvsem medetnični in medreligiozni – so preprosto prehudi, da jih ne bi slej ko prej razneslo.