Odhod Naota Kana ne spreminja nič

Peking – Trenutek poraza je za Naota Kana nastopil že mesec dni po tem, ko je bil 5. junija 2010 izvoljen za 94. japonskega premiera (29. predsednika vlade po drugi svetovni vojni). Julija tega leta je namreč vladajoča Demokratska stranka Japonske (DPJ) na volitvah večino v zgornjem domu dieta prepustila opozicijski Liberalno-demokratski stranki (LDP), s tem pa se je delo njegove vlade spremenilo v tek z visokimi ovirami.

Pravzaprav je bilo že vse od začetka Kanovega mandata jasno, da se ga bo merilo dnevih in ne v letih. Sicer pa je premier tudi sam že napovedal svoj odstop, in to le dve uri pred tem, ko je 11. marca severovzhod države prizadel katastrofalni potres, ki mu je nato sledil še usodni cunami. Nesreča, ki jo je pospremila še jedrska kriza v Fukušimi, pa mu je nato ponudila razlog za to, da še nekaj časa ostane na političnem prizorišču, hkrati pa prinesla nove probleme, ki jih Kan ni mogel reševati, ne da bi hkrati izzval nezadovoljstvo javnosti.

Sprejemanje proračuna za obnovo je trajalo bistveno dlje, kot bi trajalo v primeru, če bi imela DPJ večino v obeh domovih parlamenta, z gradnjo hiš za preživele so zamujali bolj, kot so bili to pripravljeni trpeti ljudje, ki so ostali brez vsega, k vsemu temu pa se je pridružila še dilema glede prihodnosti jedrske energije v državi, ki je bila edina žrtev napada z jedrsko bombo. Sam premier pa je nato z dobrimi nameni naredil še eno napako, zaradi katere je izgubil vse možnosti za svoje politično preživetje: ker je kolebal med javnim mnenjem, ki se je pod vplivom Fukušime obrnilo proti jedrskim elektrarnam nasploh, in korporativnim lobijem, ki je zahteval elektriko po nižji ceni, je preložil zagon več reaktorjev in tako precejšen del industrije pustil v temi. Tega mu ni mogel nihče več oprostiti.

Zelo previdno o zapiranju jedrskih elektrarn

Medtem ko se razlogi za poraz Naota Kana pravzaprav skrivajo v vrsti problemov, ki jih je DPJ podedovala od LDP, pa čakajo njegovega naslednika še težje razmere, obremenjene z neodstranjenimi posledicami katastrofe in nerešeno usodo jedrske energije. Ko je prejšnji teden Moodyjev Servis za investitorje oceno japonske posojilne sposobnosti znižal na četrto stopnjo svoje lestvice in jo označil z Aa3, s čimer se je pridružil oceni Standard&Poor's, ki je Japonsko že pred časom ocenil z AA-minus, so se težave, s katerimi se bo moral spopasti trideseti japonski premier po koncu druge svetovne vojne, pokazale tudi v matematični obliki. Kdor koli že bo prevzel to funkcijo, bo moral imeti dober smisel za iskanje ravnovesja med absurdi, saj Kanovega poskusa, da bi z zvišanjem prodajnih taks s pet na deset odstotkov zmanjšal 225-odstotni proračunski primanjkljaj, še zdaleč niso sprejeli z odobravanjem.

Verjetno so se te dni vsi kandidati za bodočega premiera zelo previdno izogibali vprašanju jedrskih elektrarn. Medtem ko je Kan uporabljal jasen izraz »datsu-genpatsu« (»odpravljanje jedrske energije«), so najmočnejši kandidati za naslednika premiera temu dodali še besedi »dolgoročno« in »postopoma«, kar v resnici pomeni, da se bodo zavzemali za zmanjševanje odvisnosti od atoma v korist obnovljivih virov energije, kot sta sonce in veter, da pa bodo vsaj do leta 2030 ohranili sedanje zmogljivosti že obstoječih reaktorjev.

Od devetih predstavnikov DPJ, ki so kandidirali za novega premiera, veljajo za najmočnejše kandidate bivši zunanji minister Seidži Maehara, finančni minister Jišihiko Noda in minister za trgovino Banri Kaieda. Lakoto Japoncev po novem obrazu na čelu vlade bi morda lahko potešil 49-letni Maehara, vendar pa frakcijski boji znotraj vladajoče stranke že napovedujejo hudo konkurenco, v katero bi se utegnila v zadnjem trenutku vključiti doslej še nepoznana opcija.

Ne glede na to, kdo bo izbran za Kanovega naslednika, pa za zdaj ni pričakovati kakšne bistvene spremembe v dosedanji politiki. Namesto odločnih potez na gospodarskem področju bo sledilo bolj modro iskanje ravnovesja med pričakovanji javnosti in interesnimi skupinami, namesto velikih preobratov v zunanji politiki pa bi morda lahko predvideli zgolj zmerno povečanje napetosti v odnosih s Kitajsko in prav tako omejeno popuščanje v zahtevah po enakopravnem partnerstvu z ZDA. Bodočnost Japonske tako ostaja negotova prav zaradi tega, ker se z novim premierom zagotovo ne obetajo nikakršne velike spremembe.