Odpustek za ostarele južnotirolske bombaše

Dunaj – Nekdanji avstrijski kancler Wolfgang Schüssel je nekoč upal, da bo lahko rešil dvojezične spore na avstrijskem Koroškem, kjer živi slovenska manjšina. Zdaj ko so to nalogo s podobno nevelikodušnostjo prevzeli drugi, napovedujejo njegovo zavzemanje za Južne Tirolce ali, natančneje, za tiste, ki so v šestdesetih letih tam zaradi italijanske politike do nemško govorečega prebivalstva podstavljali bombe in so za nekatere borci za svobodo, za Italijo pa še vedno le teroristi. Tudi glede tega se vzpostavljajo povezave med podobnimi dogodki na avstrijskem Koroškem in še posebno v Velikovcu – le da imajo seveda nemško govoreči Južni Tirolci na svojem območju veliko večjo večino in so imeli v preteklosti tudi bolj ali manj enotno podporo matične države.

»Ne more biti tako, da zadnji še živeči in v odsotnosti obsojeni borci za svobodo ne smejo potovati v svojo domovino,« meni innsbruški poslanec in predsednik parlamentarnega komiteja za Južno Tirolsko Hermann Gahr, ki je na tem položaju nasledil nekdanjega predsednika avstrijskega parlamenta Andreasa Khola. V Gahrovem kabinetu so povedali, da gre za pet, šest ljudi, ki so zdaj stari od sedemdeset do osemdeset let in so bili v Italiji v odsotnosti obsojeni na doživljenjski zapor. Zdaj upajo, da se bo zanje zavzel tudi nekdanji kancler, zdaj zunanjepolitični govorec ÖVP in član odbora za zunanjo politiko avstrijskega parlamenta.

Zgodovina Južne Tirolske je vsaj glede vprašanja manjšinskih pravic ponekod zelo podobna preteklosti avstrijske Koroške, a z veliko razliko, da se je Južnim Tirolcem, ki imajo v svoji deželi s 64 odstotki vsega prebivalstva veliko večino, posrečilo dobiti vse mogoče pravice in še več ter da so bili pod drugo oblastjo le v desetletjih po prvi svetovni vojni. Južna Tirolska je prešla k Habsburžanom že konec štirinajstega stoletja in jo je Italiji prisodila šele saintgermainska pogodba. Po drugi svetovni vojni so pokrajini obljubili avtonomijo, italijanska vlada pa je namesto tega spodbujala priseljevanje domačega prebivalstva in delež nemško govorečih prebivalcev, ki je še na začetku dvajsetega stoletja štel skoraj devetdeset odstotkov, se je začel hitro zmanjševati. Zaradi tega so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja nekateri Južni Tirolci prijeli celo za orožje, bombe so podstavljali pod električne daljnovode in druge simbole italijanizacije in v Italiji jih obtožujejo odgovornosti za več smrtnih žrtev med karabinjerji. Spor je svoj vrhunec dosegel z internacionalizacijo, ki jo je pred varnostnim svetom Združenih narodov dosegla Avstrija, in na koncu je pokrajina dobila toliko pravic in subvencij, da velja za eno najrazvitejših območij Evrope z vzorno zaščito večinskega nemškega in manjšinskih jezikov.

Številni južnotirolski politiki, tudi tisti iz vladajoče ljudske stranke, pogosto podpirajo tudi prizadevanja koroških Slovencev za manjšinske pravice in mnogi ne razumejo, zakaj je bila Avstrija do svojih Slovencev tako mačehovska. Doma pa se nekateri politiki vladajoče južnotirolske ljudske stranke zdaj zavzemajo za kar dvojno italijansko-avstrijsko državljanstvo in bi z akcijo zbiranja podpisov radi pritisnili na Avstrijo na področjih, kjer se tudi najbolj naklonjeni politiki bojijo mednarodnih odzivov. Zamisli niso nenaklonjeni niti v južnotirolski stranki Zelenih, v kateri verjamejo, da bi bilo dvojno državljanstvo na obmejnih območjih »v celoti evropska rešitev«.