Tiskane izdaje
Berlin - Sedem evropskih držav, med njimi tudi Slovenija, je depozitarju že predložilo podpis pod pogodbo o uravnoteženih proračunih z marčnega vrha EU. Naši državi, Avstriji, Cipru, Danski, Grčiji, Latviji in Portugalski se bodo kmalu verjetno pridružile še Italija, Španija, Litva in Romunija, ki so že končale proces ratifikacije.
V slovenski javnosti in drugod po Evropi pa še vedno potekajo ogorčene razprave, ali »zlato pravilo« prinaša koristi ali ne. Največ sporov vnema vprašanje, ali naj ga države vpišejo tudi v svoje ustave, tako kot je poleti 2009 v prvem jeku evropske dolžniške krize naredila Nemčija, ki bo z ratifikacijo fiskalnega pakta zdaj počakala do odločitve ustavnega sodišča o tem, ali je ta v skladu z nemško ustavo. Po napovedih se bo to zgodilo 12. septembra. A tudi država, ki najodločneje zahteva vseevropsko nadzorovano porabo državnih birokracij, pri svojem fiskalnem paktu ni bila enotna: v zgornjem domu parlamenta z njim tako niso soglašale dežele Berlin, Mecklenburg-Predpomorjansko ter Schleswig-Holstein in celo med nasprotniki so bile velike razlike. Če je tedanja krščanskodemokratska vlada v Kielu v tej zakonodaji videla krčenje deželnih pristojnosti in je zlato pravilo med prvimi zapisala v svojo ustavo, je socialdemokratski župan Berlina Klaus Wowereit že samo zamisel o zlatem pravilu imenoval za nebulozno: »Nobenega razumevanja nimam za to, da si politika sama odvzema sposobnost delovanja!«
Wowereitu zdaj hude tehnične in finančne težave novega berlinskega letališča, mestne železnice in še česa majejo politično kariero, njegovi argumenti proti zapisu zlatega pravila v ustavo pa odmevajo še naprej. Nobelov nagrajenec za ekonomijo Paul Krugman je tako pred referendumom o fiskalnem paktu Ircem svetoval, naj glasujejo proti. To se sicer ni zgodilo, za Krugmana in druge, ki jih prištevajo k zagovornikom britanskega ekonomista Johna Maynarda Keynesa, pa je politika varčevanja v kriznih časih še naprej »globoko destruktivna«. Plačajte zdaj ali plačajte pozneje več, svetuje Krugman evropskim politikom, pa čeprav je zapisal tudi, da je bila skupna evropska valuta napaka od dneva podpisa maastrichtske pogodbe. »V letih poceni denarja so plače in cene v južni Evropi naraščale občutno hitreje od tistih na severu. To razliko je treba zdaj preseči, ali s padcem cen na jugu ali z njihovim naraščanjem na severu.« Krugman zagovarja drugo možnost.
Nemčija ne izključuje nove pomoči najbolj zadolženim
Zanimivo je, da s podobno analizo evrske krize soglašajo tudi številni ekonomisti tako imenovane neoliberalne usmeritve, v nemškem primeru ordoliberalne. Philipp Bagus z madridske univerze kralja Juana Carlosa, ki je pri inštitutu Ludwiga von Misesa izdal knjigo z naslovom Tragedija evra, verjame, da je bil evro s svojimi nizkimi obrestmi za vse nekakšna potuha tistim, ki svojih eksplozivnih izdatkov in dolgov niso raje plačevali z večjo produktivnostjo in konkurenčnostjo. Verjame pa tudi, da morajo napake popravljati tisti, ki so se znašli v težavah, namesto da računajo na nove poplave denarja. »Tako kot babilonski stolp zid denarja ne bo nikoli dosegel nebes,« je marca soglašal tudi predsednik nemške Bundesbanke Jens Weidmann. »Če na mizo položimo ves denar, si še vedno ne bomo kupili trajne rešitve za krizo.«
Nemška vlada, ki ji je nekoč svetoval tudi Weidmann, sicer ne izključuje nove pomoči najbolj zadolženim državam, v Berlinu pa, kot kaže, soglašajo tudi s predlogom predsednika Evropske centralne banke Maria Draghija, da evropskemu reševalnemu skladu EFSF dovolijo kupovanje državnih obveznic zadolženih držav, in to s podporo ECB na sekundarnih trgih. Očitno upajo, da bodo pravila EFSF pomagala prisiliti preveč zadolžene države k strogemu varčevanju pri državnih stroških - za vsak primer, če nekateri ne bodo spoštovali niti zlatega pravila.
Drugačni vzorci razvoja in bogatenja od zadolževanja
Za nekatere tuje ekonomiste pa je na evropski dolžniški kocki zdaj še več, kar presega ene ali druge vizije združene Evrope, ki so med seboj tekmovale vso polovico prejšnjega stoletja. Že omenjeni Philipp Bagus tako navaja, da so ustanovni očetje združene Evrope od v Luksemburgu rojenega Francoza Roberta Schumana prek nemškega kanclerja Konrada Adenauerja pa do tirolskega Italijana Alcida de Gasperija združevanje razumeli kot zagotavljanje svobodnega pretoka dobrin, storitev in idej, pri čemer je treba težave reševati na najnižji možni stopnji. Nasprotno pa naj bi francoski politiki, kot Jacques Delors in François Mitterrand, v združeni Evropi videli nadaljevanje centralistične države, kjer center prevladuje nad obrobjem, evropska država blaginje pa bo skrbela za prelivanje bogastva ter harmonizacijo davkov in zakonodaje. Osrednja institucija za izvajanje takšne politike naj bi bila prav Evropska centralna banka z razširjenim mandatom, svojo priložnost pa so dobili po nemški združitvi, zaradi katere je takratni kancler Helmut Kohl kljub opozorilom številnih ekonomistov privolil v skupno evropsko valuto. Seveda obstaja tudi nasprotna teorija, namreč, da je s skupno evropsko valuto največ pridobila prav Nemčija, ki je lahko na jug veliko laže prodajala svoje izdelke.
Vse te ogorčene razprave pa vseeno prinašajo nekaj dobrega: že zaradi zgodovinskih primerjav spominjajo, da skupna evropska valuta kljub vsem svojim izvornim grehom lahko preživi, če bodo le politiki, pa naj bodo takšne ali drugačne barve, našli drugačne vzorce razvoja in bogatenja od zadolževanja. Zasluge za sedanji nemški gospodarski razcvet pripisujejo kanclerju Gerhardu Schröderju, socialdemokratu in predvsem velikemu pragmatiku. In navsezadnje je svet pod zlatim standardom že poznal valutno povezovanje zelo različno razvitih predelov, a je bilo to uspešno le, če je bilo sporazumno tudi pokrivanje izgub, skupno ali posamično. Evrsko območje si mora vrniti takšno stabilnost, pa naj bo zlato fiskalno pravilo zapisano v ustavo ali ne. Alternative so veliko slabše.
