Okuženost Nobelovih nagrad

Zakaj je dobil nagrado, ne ve nihče, niti on sam, kajti osem mesecev je prekratek čas za uresničitev katere koli točke njegovega programa. Res pa je, da so znamenja predsedovanja obetavna.

Objavljeno
11. oktober 2009 22.57
Jožica Grgič
Jožica Grgič
Nobelove nagrade za medicino, fiziko in kemijo praviloma niso kontroverzne, za ekonomijo že, če ne prej, ko praksa zanika nagrajene teorije in modele, najbolj sporni pa sta nagradi za mir in literaturo in o njiju se v javnosti največ govori. Deloma je tako zato, ker se na politiko in pisano besedo vsi »spoznamo«, nemalo pa zato, ker gre pri izbiri nagrajencev na teh dveh področjih, sploh na mirovnem, tudi za politično kalkuliranje.

Medtem ko so pri nagradi za znanost odstopili od zahteve, da se jo podeljuje za dosežke v preteklem letu, da bi čas pokazal, ali so spoznanja resnično vredna te prestižne nagrade, so tisto za mir letos podelili Obami pičlih osem mesecev po inavguraciji, zanjo pa je bil nominiran komaj enajst dni po njej, kajti rok za nominacije je potekel 1. februarja. To pomeni, da je bil predlagan zato, ker se je dobro odrezal v volilni kampanji, ker je imel dober program in ker je nasledil Busha, ki ga Evropa ni marala.

Zakaj je dobil nagrado, ne ve nihče, niti on sam, kajti osem mesecev je prekratek čas za uresničitev katere koli točke njegovega programa. Res pa je, da so znamenja predsedovanja obetavna. V tem obdobju pač ni mogel, četudi želi, bistveno »okrepiti mednarodne diplomacije in sodelovanja med narodi«. Še vedno so odprta vprašanja v Afganistanu, Iraku, med Izraelom in Palestino ... Torej ne gre za to, ali je bil nagrajen za dosežke, temveč za to, ali Nobelov odbor nagrajuje za obete. Obama ni prvi tak nagrajenec od leta 1901. Za obete in ne zato, ker bi dosegli kaj mirovnega, so bili nagrajeni tudi Anvar el Sadat, Menahem Begin, Šimon Peres, Jicak Rabin, Jaser Arafat ... Za Obamo je to bolj breme kakor čast, bolj zaveza kakor ponos, za samo nagrado, ki nagrajuje upanje, pa razvrednotenje.

In kakor je Nobelov petčlanski odbor za mir, ki ga izbere norveški parlament, včasih čudaški v svojih odločitvah, je podobno mogoče reči tudi za Švedsko akademijo, ki izbira nagrajence za književnost. Da ni naklonjena ZDA, je očitno, ne nazadnje je to lani javno izrazil njen sekretar. Zaradi te politično nekorektne izjave je moral odstopiti, a članstvo še naprej ostaja evrocentristično. Tako je, na primer, nagrado dobilo kar 14 francoskih avtorjev in, za primerjavo, 9 ameriških.

Toda kljub očitni evrocentristični naravnanosti je bilo letos, upravičeno, pričakovati, da bo nagrajen Američan Philip Roth, ne le zaradi spoštovanja vrednega pisateljskega opusa, ampak tudi zato, ker je šla nazadnje nagrada v ZDA pred 16 leti. Tako kakor on je ostal praznih rok tudi Izraelec Amos Oz. Težko je kar takole reči, da je nagrajenka Herta Müller slabša pisateljica, je pa zelo drugačna in z vselej isto temo. Zunaj Nemčije je malo znana, v angleščino so prevedene le štiri njene knjige, ker pač ni obetala veliko bralstva, kar se bo zdaj, po nagradi, spremenilo.

Poleg bogastva njenega sloga so ji šli v prid pripadnost etnični manjšini, nasprotovanje Ceausescujevemu režimu, katerega žrtev je bila, tujost v Romuniji, kjer je bila rojena, in v Nemčiji, kamor je emigrirala. Bralstva, kakršnega ima Roth, navkljub nagradi ne bo deležna, a za Akademijo to ni pomemben dejavnik. Tudi Tolstoja je prezrla in celo lastno Astrid Lindgren.

Težko je reči, katera nagrada je bolj politično kontaminirana, za mir, ker časti nekaj, kar se ni zgodilo, ali za literaturo, ker tako sistematično izpadajo neevropski pisatelji.

Iz ponedeljkove tiskane izdaje Dela