Omejen vpliv poloma CDU

Za nemško kanclerko Angelo Merkel bi se letošnji volilni maraton v sedmih zveznih deželah težko začel slabše.

Objavljeno
21. februar 2011 12.17
Peter Žerjavič, Berlin
Peter Žerjavič, Berlin
Berlin - Na nedeljskih volitvah v Hamburgu so njeni krščanski demokrati (CDU) v primerjavi z zadnjimi volitvami pred tremi leti izgubili skoraj polovico volilnega telesa. Dobili so le 21,9 odstotka glasov (leta 2008 42,6 odstotka), najmanj po vojni. Na drugi strani so opozicijski socialdemokrati (SPD) dosegli zgodovinski uspeh, saj bodo z osvojenimi 48,3 odstotka glasovi imeli absolutno večino v hamburškem parlamentu.

Ko je Merklova v ponedeljek stopila pred novinarje in analizirala hamburške volitve, je omenila grenak poraz, a širših razsežnosti neuspehu CDU ni pripisala. Rezultat volitev da je povezan predvsem z razmerami v hanzeatskem mestu: neuspeh na referendumu o šolski reformi, sloves dolgoletnega župana Oleja von Beusta in poznejši razpad vladajoče koalicije, ki je pripeljal do predčasnih volitev. Zaradi tega da je bilo veliko njihovih tradicionalnih volivcev razočaranih.

Kljub temu se je pokazalo, da se njena strategija posodabljanja CDU in približevanja stranke mlajšim volivcem v večjih urbanih središčih, (še) ni obnesla. Po porazu v Hamburgu imajo konservativci le še enega župana v katerem od petih največjih nemških mest - v Frankfurtu. Na zveznih volitvah septembra 2009 so sicer prepričljivo zmagali s 33,8 odstotka glasov, toda slabši izkupiček so imeli le leta 1949. Takšna gibanja so znamenje premikov v nemškem političnem prostoru v smeri zmanjševanja deleža glasov, ki ga dobivata oba velika politična tabora.

Po hamburškem porazu bo vladanje za Merklovo še težje. V predstavništvu dežel (bundesratu), kjer vladajoča desnosredinska koalicija že tako ni več imela večine, so izgubili še tri glasove. Med preostalimi letošnjimi deželnimi volitvami bodo ključne v Baden-Württembergu, veliki in industrijsko močni deželi z 10,8 milijona prebivalcev, kjer bodo volili konec marca. V deželi, kjer je CDU na oblasti skoraj ves čas po vojni, njihov glavni tekmec ni SPD, ampak Zeleni, ki so z nasprotovanjem orjaškemu projektu gradnje železniške postaje v Stuttgartu doživeli vrtoglav vzpon.

Črno-zelene fantazije

V Hamburgu je bila doslej na oblasti koalicija CDU in Zelenih, prva takšna naveza v kateri od nemških dežel. Veljala je za eksperiment za zvezno raven, saj bi se Merklova po naslednjih zveznih volitvah utegnila povezati s čedalje močnejšimi Zeleni. Po neuspehu naveze v Hamburgu in spoprijemanju v Stuttgartu je tak scenarij postal skoraj neverjeten, Merklova pa nadaljuje z ostrimi kritikami Zeleni. Po hamburških volitvah jih je spet obtožila, da nasprotujejo projektom za prihodnost. Koalicijo z njimi na zvezni ravni je označila za fantazijo.

Kanclerka neuspeha nikakor ni hotela povezati z močjo konservativcev na zvezni ravni. Tudi velika afera z doktoratom nemškega obrambnega ministra Karl-Theodorja zu Guttenberga naj ne bi vplivala na izbiro hamburških volivcev. Ne glede na obtožbe o plagiatu je kanclerka opozorila, da bo o ministrovem doktoratu odločala univerza v Bayreuthu. Poleg tega je opozorila, da Guttenberg ni v vladi kot znanstvenik, ampak kot politik, ki izvrstno opravlja svoje naloge.

Zagon za SPD?


V SPD so prepričani, da so z zmago dobili nov zagon po vsej Nemčiji in da se je v Hamburgu obnesla njihova formula povezovanja gospodarskega uspeha s socialno pravičnostjo. Tako so po mnenju njihovega voditelja Sigmarja Gabriela dali prednost interesom ljudi (brezplačni vrtci, gradnja socialnih stanovanj, delovna mesta) in ne prestižnim projektom. Poleg tega je uspeh zasluga voditelja SPD v Hamburgu Olafa Scholza, zagovornika pragmatične usmeritve z razumevanjem za interese gospodarstva, kar so Hamburžani, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, še posebno cenili.

Takšna sredinska politika je drugačna od usmerjenosti SPD na zvezni ravni. Stranka se po hudem porazu na zveznih volitvah pred poldrugim letom poskuša rešiti iz krize in nizke priljubljenosti z bolj levo usmerjeno politiko. Tako se je pod vodstvom Gabriela bolj ali manj ločila od reformne politike nekdanjega kanclerja Gerharda Schröderja. Tudi odločitvi o postopnem podaljševanju starosti za redno upokojitev s 65 na 67 let, ki je bila sprejeta v času velike koalicija na predlog socialdemokratskega ministra za delo Franz Münteferinga, so v SPD začeli obračati hrbet.