Operacija Vse bolj zgrešeno

Napad Natovih letal na ukradeni cisterni z gorivom v Kunduzu, v katerem je minuli konec tedna umrlo veliko nič hudega slutečih afganistanskih civilistov, je nehote potisnil na površje vrsto protislovij v že osem let trajajoči vojni, ki bi jih mnogi zahodni politiki radi zamolčali. Pokazal je namreč, da pošteni Afganistanci, ki naj bi jih Zahod s svojim vojaškim posegom »stabiliziral« in »demokratiziral«, po osmih letih na bojiščih še vedno umirajo celo bolj množično kot kdaj doslej in da tista mednarodna skupnost, ki se je po 11. septembru 2001 lotila tvegane vojaške operacije politične prevzgoje v marsičem še vedno plemenskih skupnosti, nima nobenega pravega odgovora, kaj sploh še storiti.

 

Če bi na hitro pogledali osem let nazaj, bi verjetno lahko rekli, da vse skupaj sploh ni presenečenje. Tak, v marsičem tvegan in nedorečen je bil namreč že sam maščevalni Bushev ameriško-britanski pohod nad Afganistan, čeprav se je po grozljivem sesutju newyorških dvojčkov (ta petek bo obletnica) takrat marsikomu zdel upravičen. Šlo je namreč za grob obračun obrambne vojaške zveze s suvereno državo, ne pa zgolj za kaznovanje teroristov, povrhu pa še za napad na očitno napačno državo. To je danes (ob dogajanju v Pakistanu) jasno sleherniku.

 

Tudi druga najpogosteje uporabljena teza, da zahodne demokracije s svojimi vojaškimi akcijami v Afganistanu »na tujih tleh zgolj branijo domača ognjišča«, ki jo že osem let ponavljajo politiki, da bi o smiselnosti vojne prepričali čedalje bolj dvomečo javnost, se je z leti razgalila. Če nič drugega, talibi še nikoli niso bili tako živi in nevarni, kot so zdaj, ko celo generali priznavajo, da povzročajo vse hujše težave medtem že stotisočglavi zahodni vojski in spet zavzemajo province, ki so nekaj časa že veljale za »stabilizirane«.

 

Zahod bi se že samo z upoštevanjem teh dveh dejstev, zaradi česar je šlo v minulih osmih letih v Afganistanu hudo narobe še marsikaj, moral temeljito lotiti vprašanja, kaj naj njegovi vojaki sploh še počno v Afganistanu. Naj gradijo šole in ceste, naj se umaknejo, ali pa je treba najprej pobiti vse »nezmerne« talibe in za vsako ceno vojaško zmagati?

 

A se je namesto iskanja takega odgovora na nedavnih predsedniških volitvah še enkrat raje zatekel v svoj privid prinašalca demokracije in se znova šel nekakšnega »čuvaja demokracije v vojnem času«. S tem pa je izdatno pomagal, da so se volitve celo v očeh Afganistancev namesto v šolo demokracije sprevrgle v eno najhujših fars. Po njih je namreč slehernemu postalo jasno - pa naj si zahodni politiki to upajo glasno povedati ali ne -, da zavezniški vojaki v Afganistanu očitno umirajo zato, da bi na oblasti obdržali Zahodu in okupacijskim silam vsaj približno naklonjeno korumpirano, neučinkovito in v domače klanske boje vpleteno vlado, ki je s tiho pomočjo zahodnih demokracij v ta namen pripravljena celo ponarejati volitve.

 

Če tej farsi dodamo še petkov brutalni napad ameriških vojaških letal, ki so menda na klic zaskrbljenega nemškega poveljnika bombardirala cisterni, zaradi česar se je celo v vrstah zavezniških držav, ki imajo vojake v Afganistanu, že začelo medsebojno obtoževanje, kdo da je kriv za »vsem škodljiv« poboj civilistov, se lahko s kancem cinizma celo vprašamo, kdo pravzaprav zdaj stabilizira koga in kateri Nato je v Afganistanu pravi? Tisti, ki strelja (pretežno ameriški in britanski), ali oni, ki menda po nemško prisega, da zgolj obnavlja državo? In v katerem smo mi?

Iz torkove tiskane izdaje Dela