Tiskane izdaje
Od smrti diktatorja Francisca Franca je minilo 45 let, a ker so v tranziciji vse hudo in boleče z zakonom o amnestiji pometli pod preprogo, se z njegovo tragično dediščino ukvarjajo šele zdaj. Z novim zakonom o demokratičnem spominu naj bi dokončno rešili pred pozabo resnico o žrtvah državljanske vojne in frankistične diktature ter, kakor je brati v medijih, poskrbeli za izkop na desettisoče trupel iz skupnih grobišč. Ob tem naj bi ustanovili in financirali posebno sodišče za preiskavo kršitev človekovih pravic med vojno in pod Francom ter banko DNK za lažjo identifikacijo posmrtnih ostankov žrtev. Teh naj bi v prihodnjih petih letih po mnenju nekaterih forenzikov, kakor so zapisali v El Paísu, odkrili več kot 20.000.
Privzdignjene besede politike
Socialist Pedro Sánchez, čigar vlada je oktobra lani poskrbela za prekop Francovih posmrtnih ostankov, je ob novem obračunavanju z nečastno preteklostjo tvitnil, da so »spomin, pravičnost in reparacija vprašanja države«. Osnutek zakona o demokratičnem spominu da je korak naprej pri priznavanju žrtev državljanske vojne in diktature. »Danes smo še malo bolj zaprli rane, v preteklost se lahko ozremo z več dostojanstva.« Tudi po besedah podpredsednice vlade Carmen Calvo naj bi tako poskrbeli za »priznanje, popravo krivic, dostojanstvo in pravičnost za žrtve, ki so se v težkih časih bíle proti fašizmu in mnoge med njimi izgubile življenje, bodisi v eksilu, bodisi po zaporih, med represijo diktature, pogosto sramotno, česar demokracija ne more pozabiti«.
Po zakonskem predlogu, ki mora še skozi nemalo procedur in najbrž tudi ovir opozicijske desnice, naj bi, med drugim, prepovedali fundacijo Francisca Franca in vse ustanove, ki še ohranjajo spomin nanj. Tudi Dolino padlih naj bi končno spremenili v kraj kolektivnega spomina, hkrati pa omogočili, da bi bili prav tako potomci tujcev, ki so se med špansko državljansko vojno – v okviru Mednarodne brigade – borili na strani republikancev, upravičeni do španskega državljanstva. Za povrhu bi lahko razveljavili frankistične procese, ko so leta 1940, denimo, po hitrem postopku obsodili in likvidirali katalonskega predsednika Lluísa Companysa, mladim generacijam pa naj bi, če bo zakon sprejet, v šolah predstavljali špansko zgodovino takšno, kakršna je bila zares.
Izgubljena bitka družine Franco
Oktobra 1977, med prehodom v demokracijo, se je španska država z zakonom o amnestiji zavezala, da bo molčala o tem, kako je med vojno v letih 1936–1939 na obeh straneh umrlo najmanj pol milijona ljudi, pa tudi o vsem, kar se je temačnega dogajalo pozneje pod Francom ... Zdaj leva garnitura, še bolj kot leta 2007, zgodovinsko obrača špansko ploščo. Sodstvo je neodvisno, a morda ni samo zanemarljiva podrobnost, da so letos spomladi Francovi potomci izgubili bitko z državo, ko je ta zahtevala, da mora biti diktatorjeva poletna rezidenca Pazo de Meirás v Galiciji državna last. Sodišče je odločilo, da dokument iz leta 1941, po katerem je postal lastnik prestižnega imetja prav Francisco Franco, ni veljaven. V dar da ga ni dobil on osebno, ampak kot državni voditelj.
Demokratična sedanjost hoče, pod aktualno levo oblastjo, dokončno opraviti z diktatorjem, ki je mučno zatemnil špansko 20. stoletje.
