Oranžna je nova črna ali ženski Oz

Moskva – »Nadja ima resne zdravstvene težave. To ni šala,« je Pjotr Verzilov, mož zaprte članice ruske pankovske zasedbe Pussy Riot, pozval k protestom za njeno izpustitev. Nadežda Tolokonnikova je v začetku tedna končala gladovno stavko, pri kateri je vztrajala od 25. septembra do 2. oktobra. Z njo je hotela opozoriti na nevzdržne razmere v ruskih ženskih zaporih.

V zadnjih dneh tako rekoč ni bilo ruskega medija, ki ne bi objavil pričevanja katere od nekdanjih ruskih zapornic o brutalnih razmerah v ruskih ženskih zaporih ali vsaj mnenja poznavalcev ruskega kazenskega sistema. »Pred letom dni sem prispela v Kazensko kolonijo številka 14 v vasi Parc v Mordoviji. Kot pravi zaporniška modrost: 'Kdor zaporne kazni ni prestajal v Mordoviji, sploh ni bil v zaporu,' je Tolokonnikova zapisala v uvodu pisma, ki je za Rusijo postalo to, kar je bila za Združene države Amerike avtobiografska knjiga Oranžna je nova črna (Orange is the New Black), v kateri Piper Kerman razgalja nevzdržne razmere v ameriških ženskih zaporih. Po dokumentarnem romanu so posneli tudi istoimensko televizijsko nadaljevanko, nekakšno žensko različico priljubljene nadaljevanke Oz.

Ena od dveh zaprtih članic zasedbe, ki je bila zaradi provokativnega nastopa v katedrali Kristusa Odrešenika v Moskvi zaradi »huliganstva, spodbujenega z verskim sovraštvom«, obsojena na dveletno zaporno kazen, je v odprtem pismu spregovorila o suženjskem delu, izživljanju, pretepanju in grožnjah s smrtjo.

»Moja brigada dela v zaporniški šivalnici od 16 do 17 ur na dan. Od 7.30 do pol enih ponoči. V najboljšem primeru spimo štiri ure na dan. Delamo skoraj vsako nedeljo. Prost dan dobimo samo enkrat v poldrugem mesecu,« je zapisala. Zasluži manj kot 70 centov na uro. Zaporniška oblast delavkam za stroške bivanja in hrane na mesec menda pobere 75 odstotkov prihodkov.

»Plačo enega človeka si povprečno razdeli pet ljudi. To je skorumpirana shema,« je obtožbe Tolokonnikove podkrepil Andrej Babuškin, član Predsedniškega sveta za človekove pravice in strokovnjak za pravice zapornikov. Po njegovem je bistvo problema to, da zapornice delajo za podjetja v zasebni lasti, in ne državni, ki nanje pritiskajo z normami, kakršnih zaradi neizkušenosti in pomanjkljivih tehničnih zmogljivosti ne morejo izpolniti.

Po poročanju časopisa Izvestija so v Kazenski koloniji številka 14 samo lani s šivanjem ustvarili kar 1,6 milijona evrov prihodkov, in to predvsem s šivanjem za zasebno podjetje Vostok – Servis, kjer so specializirani za izdelavo delovnih oblek in uniform.

V 30 odstotkih zaporov se dela

Ljudmila Alpern iz Moskovskega centra za zaporniško reformo nima nič proti zaporniškemu delu samemu po sebi, če je to seveda regulirana in humana dejavnost, kakršno je mogoče zagotoviti samo z ustreznim vladnim nadzorom, tega pa v Rusiji ni. »Nekatere ruske kazenske kolonije so boljše, druge slabše. V starejših, ki so nastale iz gulagov, kar velja tudi za zapore v Mordoviji, so razmere zelo težke, pravzaprav brezupne,« je potrdila, da se je med enim pogostih obiskov v zaporu že leta 1999 na lastne oči prepričala, da zapornice v resnici delajo 17 ur na dan.

Nasprotno je Nadja Kanabih iz nevladne organizacije Medregionalna dobrodelna fundacija za pomoč zapornikom obtožbe Tolokonnikove označila za pretirane, saj po njenih podatkih zapornice delajo od 10 do 11 ur na dan, za kar dobivajo mesečno plačo 160 evrov.

Drugače kakor v Sovjetski zvezi, kjer je bilo prisilno delo obvezno za vse zapornike, je danes zaporniško delo organizirano v 30 odstotkih kazenskih kolonij, in še to pretežno v ženskih zaporih, kjer se poleg šivanja ukvarjajo še s tkanjem, kvačkanjem in barvanjem tradicionalnih ruskih matriošk. Po podatkih Zvezne službe za zapore, ki obljublja preiskavo o vseh domnevnih nepravilnostih, imajo v Rusiji 739 kazenskih kolonij.

Po podatkih Medregionalne dobrodelne fundacije za pomoč zapornikom v 142,5-milijonski Rusiji zaporno kazen zdaj preživlja 58.000 zapornic. Za primerjavo: v 316,6-milijonskih Združenih državah Amerike je zapornic 113.000. Vseh zapornikov je 697.500 kar je precej manj kot leta 2011, ko jih je bilo 819.200 in je takratni ruski premier Vladimir Putin podpisal načrt o reformi ruskega kazenskega sistema, v katerem so si postavili cilj, da bodo do leta 2020 število zapornikov zmanjšali na 200.000.