Organizacija združenih sovragov

Slovenski predsednik Danilo Türk je pred dnevi na splošni razpravi generalne skupščine Združenih narodov predstavil predlog, kako bi bilo dobro spremeniti sestavo nemara najpomembnejšega organa svetovne organizacije - varnostnega sveta (VS). Po mnenju nekdanjega slovenskega predstavnika pri ZN bi morali razširiti to telo, saj z njegovim delovanjem ni zadovoljna tako rekoč niti ena od 192 držav, ki vsako leto zasedajo na letnem shodu »svetovnega parlamenta«. Petim privilegiranim zmagovalkam v drugi svetovni vojni, ki s pravico do veta sedijo stolih stalnih članic, bi dodali šest novih privilegirancev. Hkrati pa bi tudi nestalne članice razdelili na tiste, ki bi bile bolj enakovredne, saj bi bile v VS vsako drugo leto, in tiste manj enakopravne, ki bi tako kot doslej nestrpno čakale, kdaj jim bo regionalni ključ dovolil, da se lahko spet postavijo v vrsto tistih, ki lahko kandidirajo za članstvo.



Čeprav bo generalna skupščina, ki si prizadeva, da bi dobila večjo težo v primerjavi z varnostnim svetom, začela resne razprave o reformi VS že v začetku prihodnjega leta, o predlogu slovenskega predsednika svetovni mediji niso poročali. Še slovenski, ki so obsedeni s sestavo nove vlade, so ga komajda omenili. A to ima manj opraviti z (ne)pomembnostjo Slovenije in (ne)relevantnostjo Türkovih predlogov, kakor z dejstvom, da je sama organizacija, ki je imela v zadnjih dneh vsakoletno veselico, postala za (zlasti zahodno) javnost podobno pomembna kakor kakšno gibanje neuvrščenih.



Američani o tem, da so le nekaj kilometrov stran od legla borznih špekulantov, ki so jih spravili v najhujšo recesijo v zadnjih 70 letih, gostili voditelje z vsega sveta, ne bi niti vedeli, če ne bi republikanski propagandisti tja pripeljali svojo podpredsedniško kandidatko, da bi javnosti pokazali, kako se doslej povsem neznana in neizkušena političarka, ki je lani prvič dobila potni list, menda zna celo pogovarjati s svetovnimi voditelji. Govor njihovega odhajajočega predsednika Georgea Busha, ki ima zadnje čase včasih že resne težave, da sploh pride v medije, ni doživel takšne pozornosti sedme sile.



Zgodba o tem, kako nepomembna je postala organizacija, ki so jo po drugi svetovni vojni ustanovili za to, da bi mirno reševali svetovne probleme, ni nova. Za nepomembno pa so jo naredili prav tisti, ki se nad njo najbolj pritožujejo. Ameriški predsednik Bush je pred leti označil generalno skupščino ZN za muzej voščenih lutk, republikanski predsedniški kandidat John McCain pa je predlagal, da bi ustanovili nekakšno ligo (enako mislečih) demokracij, ki bi odločala o pomembnih svetovnih rečeh takrat, ko se v ZN o njih ne bi mogli dogovoriti.



Takšna liga bi najbrž podprla vojno, ki bi jo v nasprotju z mednarodnim pravom začeli proti suvereni državi; takšno vojno, s katero so ZDA obšle ZN, ko jim niti z lažmi o iraškem orožju za množično uničevanje ni uspelo prepričati svetovne organizacije o njeni upravičenosti. Takšna liga bi najbrž spregledala, da največji zahodni zaveznik na Bližnjem vzhodu sistematično krši resolucije ZN. In v takšni »svetovni« organizaciji ne bi imeli zadržkov pri ustanavljanju novih suverenih entitet iz delov v mednarodni zakonodaji zaščitenih suverenih držav - dokler te novopečene države izhajajo iz ozemelj »naših sovragov« (Srbije), ko pa jih hoče kdo narediti na območju »naših prijateljev« (Gruzije), potem prej zanikane mednarodne določbe seveda veljajo.



Iz petkove tiskane izdaje Dela!