Pacifiška diplomacija 
in pacifistični cilji

Peking – Japonski premier Naoto Kan in ameriški predsednik Barack Obama sta hkrati imenovala svoja diplomata, ki bosta imela v prihodnjem obdobju ključno vlogo v odnosih Tokia in Washingtona s Kitajsko. Japonska je v sredo dobila novega zunanjega ministra, ameriški senat pa je istega dne odobril imenovanje novega veleposlanika v Pekingu. Obe imenovanji pričata o tem, da v temeljih Kanovih in Obamovih zunanjepolitičnih ambicij na pacifiškem območju počivajo umirjeni gospodarski odnosi.

Seidžija Maeharo, ki je v nedeljo odstopil s položaja zunanjega ministra, je nasledil njegov dosedanji namestnik Takeaki Macumoto, nekdanji bančnik, ki je v politiko vstopil šele pred desetimi leti, a jo ima v krvi. V nasprotju s svojim predhodnikom, ki se je rodil v skromni družini, kar pomeni, da je pripadal manjšinskemu krogu japonskih politikov brez močnega družinskega zaledja, je Macumoto eden tistih z razvejenim genealoškim deblom. Njegov oče Juro Macumoto je bil nadvse spoštovan član Liberalnodemokratske stranke (LDP) in vodja obrambne agencije, kakor se je nekdaj imenovala funkcija obrambnega ministra.

Ko japonski analitiki omenijo še to, da je novi zunanji minister pravnuk Hirofumija Ita, samurajskega bojevnika, ki je leta 1885 postal prvi premier reformirane Japonske, pa ima to vsekakor velik pomen tudi za opis Macumotovega značaja. Vzgojen je bil v družini politikov in njegovi sodelavci pravijo, da je tako potrpežljiv, da nikoli ne pokaže razburjenja, da pa je hkrati tako samurajsko neposreden in nestrpen do nepoštenega ravnanja, da ga mnogi pogosto doživljajo kot izredno togega sogovornika.

Naoto Kan je pohitel in novega zunanjega ministra imenoval še pred zasedanjem skupine G8, odločitev za 51-letnega Macumota pa je izraz premierove potrebe po tem, da umiri duhove v svoji demokratski stranki (DPJ) in da v zunanjo politiko vnese potrebno kontinuiteto in trdnost. Kitajski zunanji minister Yang Jiechi je še pred imenovanjem izjavil, da je pripravljen ohraniti »dobre delovne odnose z bodočim japonskim kolegom, ne glede na to, kdo bo imenovan na to funkcijo«, hkrati pa je dal vedeti, da nima vodstvo v Pekingu nikakršnega namena privoliti v nikakršno ozemeljsko popuščanje v Vzhodnem kitajskem morju, kjer je otočje Diaoyu (po japonsko Senkaku) še vedno sporna točka in potencialni vir resnega spora med sosedama.

Prihod Macumota je hkrati priložnost, da se v dvostranskih odnosih osredotočenost z vprašanj ozemlja in varnosti prenese na gospodarsko diplomacijo, v kateri se utegnejo prav tako pojaviti naporne teme, kakor je kitajsko omejevanje izvoza redkih kovin ali zdaj že klasična zahteva po revalvaciji juana.

Veleposlanik ZDA 
s kitajskimi predniki

Zdi se, da je podobno razmišljal tudi Obama, ko je v Peking za novega veleposlanika poslal dosedanjega ministra za trgovino Garyja Locka. V njegovem primeru morda ne bo tako pomembno dejstvo, da je prvi član kabineta, ki bo prevzel mesto veleposlanika na Kitajskem, kot to, da bo v tej državi ZDA prvič zastopal diplomat kitajskega rodu. Njegov oče in ded po materi sta bila oba rojena v Guangdongu, oče njegove žene Mone Lee pa je posvojenec Sun Boa, sina revolucionarja in ustanovitelja prve kitajske republike Sun Yat Sena.

Kitajski izvor bo za Locka hkrati prednost in ovira, saj Kitajci vnaprej pričakujejo, da jih bo »rojak« bolje razumel od »navadnega« Američana. Pri tem ni prav nič pomembno to, da dosedanji veleposlanik Jon Huntsman tekoče govori kitajsko, medtem ko Locke le za silo govori kantonščino (ki je za Pekinžane, denimo, popolnoma nerazumljiva). Od novega ameriškega predstavnika bodo zahtevali, da v vsakem segmentu potrdi tisto, kar kitajsko vodstvo dojema kot ključni smisel njegovega imenovanja: da so kitajsko-ameriški odnosi najpomembnejši dvostranski odnosi današnjega sveta in da Obama to zelo dobro ve.

Ameriški predsednik to res dobro ve. Tako kot tudi japonski premier ve, da je usoda celotnega azijsko-pacifiškega območja v veliki meri odvisna od odnosov med Pekingom in Tokiom. Oba si bosta prizadevala dvostranske odnose s Kitajsko voditi predvsem po gospodarskih poteh. To, da se Japonska hkrati oborožuje in da je uradno postala članica ozkega kluba držav z letalonosilko ter napovedala, da bo do leta 2014 razvila lastno nevidno letalo, bo ostala pomembna tema zunanjepolitičnih pogovorov, glavna pozornost pa bo namenjena gospodarskim vprašanjem. Za Kitajsko je to zgolj na videz olajšanje, saj je azijska sila že dojela, da jo lahko veliko bolj kot bojni lovci z letalonosilke ranita denarno orožje ali trgovinski protekcionizem. Sicer pa so v Pekingu že razumeli, da pacifizem v japonskem in ameriškem političnem besednjaku še zdaleč ne izključuje prevlade na Pacifiku. Nasprotno.