»Palestinci še nikoli niso bili v slabšem položaju«

Vzhodni Jeruzalem – Zdaj skoraj ni več nobenega dvoma, da bo izraelska vojaška operacija v Gazi trajala več tednov. Če bodo rakete in bombe padale s tako intenzivnostjo kot prvi teden napadov, bo v opustošeni palestinski enklavi umrlo celo več ljudi kot v brutalni operaciji Cast Lead konec leta 2008 in na začetku leta 2009, ki je trajala tri tedne, ubitih pa je bilo 1300 Palestincev.

Kljub pozivom mednarodne skupnosti in predvsem varnostnega sveta Združenih narodov, naj tako Izrael kot palestinsko gibanje Hamas nemudoma prekineta sovražnosti, se izraelski napadi na območje Gaze stopnjujejo, vojaško krilo Hamasa in tudi nekatere druge palestinske oborožene organizacije pa še naprej raketirajo cilje v južnem Izraelu in tudi drugod po državi.

Enosmerni konflikt

A kljub klasični retoriki mednarodne skupnosti in tudi velikega dela medijev, ki govorijo o »obeh straneh«, število žrtev, če drugega ne, jasno kaže, kako dejansko enosmeren konflikt je to. V tednu dni spopadov je bilo ubitih okoli dvesto Palestincev in noben Izraelec. V Gazi je uničen velik del že tako izjemno »šibke« infrastrukture, v Izraelu je škoda simbolična. Prebivalci Izraela se morajo za svojo »neranljivost« zahvaliti tako izjemno učinkovitemu obrambnemu protiraketnemu sistemu Iron Dome kot tudi temu, da je velika večina raket, ki z območja Gaze poletijo proti ciljem v Izraelu, »domače izdelave«. Vojaške zmogljivosti Hamasa so namreč slabše kot kadar koli v zadnjih sedmih letih, odkar je skrajno palestinsko gibanje, ki ne priznava izraelske države, po nepriznani volilni zmagi s silo prevzelo nadzor nad ozkim obalnim območjem ob Sredozemskem morju. Pretresi tako imenovane arabske pomladi so Hamas močno oslabili – vojaški udar v Egiptu, ki je zrušil (kratkotrajno) vladavino Muslimanskih bratov, Hamasovih najbližjih ideoloških sorodnikov, je povzročil ponovno zaprtje egiptovske meje z Gazo, hkrati pa je bilo zaradi svoje podpore sunitskim upornikom v Siriji vodstvo skrajnega palestinskega gibanja po dolgih letih primorano zapusti Damask, s tem pa je izgubilo tudi del podpore Irana in libanonskega gibanja Hezbolah.

V nasprotju z Izraelom, ki poskuša palestinski oboroženi odpor čim bolj oslabiti, se Hamas bori za svoje preživetje. Fizično, vojaško in politično. »V tej vojni je Izrael v očitni prednosti, o tem ni nobenega dvoma. Bojim se, da bo spopad dolgotrajen, saj nobena stran ne bo popustila. Izraelske oblasti si tega politično ne smejo privoščiti – napadali bodo tako dolgo, da bodo Hamas močno oslabili. Ne glede na število žrtev. Hamas, ki ni enoten, bo Izrael še naprej obstreljeval z raketami – dokler jih bo še imel. Takšna vojna povzroči radikalizacijo. Zagovorniki mirne rešitve so v vedno večji manjšini, kar bo dolgoročno konflikt le še poglobilo,« je v nedeljo na svojem domu v Jeruzalemu dejal Haled Diab. Diab je eden najbolj progresivnih mladih analitikov in piscev z Bližnjega vzhoda, ki je pred dvema tednoma razburkal (ne le) islamski svet s svojo kolumno o kalifatu, v kateri je sunitske skrajneže v Siriji in Iraku opomnil, da je bil resnični kalifat prostor erotične poezije, vina in svobodne homoseksualnosti in ne religioznega nasilja. Haled se boji, da bo dogajanje na območju Gaze tudi močno vplivalo na razmere na okupiranem Zahodnem bregu, ki ga je palestinskim oblastem pod vodstvom predsednika Mahmuda Abasa v zadnjih letih v intenzivnem sodelovanju z izraelskimi varnostnimi silami – to je gibanju Fatah vzelo velik del kredibilnosti – uspelo »pacifizirati«.

Končan projekt aparheida

V vmesnem času je Izrael z graditvijo zidu, širjenjem judovskih naselbin ter zasedbo velikega dela palestinskih vodnih virov in plodne zemlje končal projekt apartheida, ki je nadomestil proslulo »rešitev dveh držav«. Palestinci, se strinja Haled Diab, še nikoli niso bili v slabšem položaju. Še posebej to velja za oblegano območje Gaze.

»Ravno sem se vrnil iz bolnišnice … Polno je novih ranjencev. Zdravniki ne morejo več normalno opravljati svojega dela. Šest težko ranjenih civilistov nam je uspelo spraviti v Egipt. Težko je. Samo danes je s severa Gaze v mesto pred napovedanimi izraelskimi napadi in morebitnim kopenskim posegom pribežalo okoli 5000 ljudi. V Gazi vladajo kaos, strah in tesnoba. Vajeni smo vsega, živimo v odprtem zaporu, za seboj imamo dve vojni, a nikoli ni bilo huje. Bojim se, da je to šele začetek,« mi je včeraj sporočil palestinski aktivist in sodelavec Evropskega centra za sodelovanje s Palestino Rami Abdo, ki cele dneve preživlja na terenu in poskuša pomagati po najboljših močeh.