Libanon se je za skoraj popolno »zaprtje« 15. marca odločil kot prva država na Bližnjem vzhodu. Katastrofične napovedi o več deset tisoč mrtvih – zaradi prenaseljenosti in katastrofalnih razmer v begunskih taboriščih – begunci predstavljajo dobro četrtino libanonskega prebivalstva – se niso uresničile. Nasprotno. Okužb je zelo malo, manj kot 700. Enako velja za smrtne žrtve (22). Predvčerajšnjim v Libanonu celo niso zaznali niti ene okužbe. Krivulja se je popolnoma sploščila.
Kolektivna karantena je delovala, a posledice zaustavitve države, ki je zaradi množičnih večmesečnih protestov že tako delovala na polovičnih obratih, so – in bodo – katastrofalne. Velika gospodarska in socialna kriza traja več let; zadolženost je silovita: pandemija je le pospešila razpad preostalih dodobra načetih struktur in (upati je, da začasno) ubila še turizem.
Če država do konca maja – oblasti so večino strogih zaščitenih ukrepov v torek podaljšale še za dva tedna – ne bo normalno delovala, se politično, varnostno, socialno in etnično občutljivemu Libanonu obeta epidemija revščine: analitiki so namreč napovedali, da bi se lahko znašla pod pragom revščine več kot polovica prebivalcev, inflacija (že zdaj 27-odstotna) pa naj bi poskočila v nebo. Tudi ljudem, ki še imajo nekaj prihrankov, se zaradi tihe devalvacije libanonskega funta (izguba polovice vrednosti v enem letu v primerjavi z dolarjem) ne piše nič dobrega – vse bolj glasne so tudi govorice, da bodo bo sicer unikaten libanonski bančni sistem reševali s posegi v depozite.
Avtomobilski protesti
Tudi zato so se protestniki v torek zvečer prvič po dveh mesecih vrnili na ulice Bejruta, v »normalnih« časih eno od najbolj živahnih mest na svetu, kjer tišina ali zasebni prostor ne obstajata. Protestniki so se na ulice, kjer so vztrajali štiri mesece, vrnili v avtomobilih, ki so jih okrasili z libanonskimi zastavami. Od poslancev, ki so se zaradi zaščitnih ukrepov namesto v parlamentu sestali, kako povedno, v gledališču, so med dostojanstvenim protestom zahtevali, naj pomagajo najbolj ogroženim ljudem in podjetjem (več sto jih je propadlo, a to je po mnenju strokovnjakov le začetek negativne spirale), hkrati so še naprej pozivali k reformi celotnega političnega sistema. Organizacija Human Rights Watch je opozorila, da mora država nujno sprejeti ukrepe za okrepitev gospodarstva in ohranitev delovnih mest, ali pa se Libanonu, deželi hrane, obeta – lakota.