Tiskane izdaje
Papež Frančišek je bil ta teden v Assisiju, po tamkajšnjem svetniku Frančišku si je nadel papeško ime. Ljudje so mu viharno ploskali, ko je zahteval, da si Cerkev sname mondena oblačila in se vrne h koreninam, kjer ni bilo denarja in pohlepa.
Kardinali in drugi visoki prelati za obzidjem naj nehajo biti dvorjani, mogočniki, vladarji, služijo naj ljudem, je pozival papež. Bolj ko so ljudje ploskali, manj iskreni so bili, pravijo, nasmehi knezov, vajenih lišpa, udobja, vsega dobrega. Tudi evropskim politikom ni bilo po volji, ko jih je Bergoglio te dni boleče ošvrknil zaradi revežev, umirajočih v valovih Sredozemlja.
Kakšen dan pred praznikom največjega italijanskega svetnika Frančiška, ki je bil tudi simbol vstaje proti pohlepu in razvratu svojega časa, je Jorge Bergoglio skupaj z zastavonošo italijanskih agnostikov Eugeniem Scalfarijem objavil dolg pogovor. Sogovornika vsak s svojega brega spregovorita prav o vsem, brez zadržkov in visokih pregrad, ki so si jih radi postavljali mogočniki v Vatikanu. Komaj si je mogoče predstavljati, da bi kdo izmed Bergoglievih predhodnikov hotel odkrito, javno govoriti s človekom, kakor je Scalfari, in se pri tem ne bi skrival za dogmami in lastno vzvišenostjo.
Papež Frančišek je na oblasti v Vatikanu komaj dobrega pol leta, pa že vpliva na ozračje v vsej svoji cerkveni instituciji, morda še bolj pa v mednarodni javnosti, ki je ni mogoče označiti ravno za katoliško in krščansko. Tudi njen odnos do Cerkve se spreminja. V večini okolij pozitivno, skoraj odrešujoče. Samo v najbolj zakrnelih cerkvenih okoljih se porajajo bloki za in bloki proti, odpor proti očiščenju, poskus ohranjanja starih okopov, očitki, naj se papež ukvarja z vero, ne z vodenjem institucije.
O papežu Frančišku je bilo v teh dobrih šestih mesecih objavljenih že toliko knjig, da jih je komaj mogoče prešteti. Tako rekoč vse so prav na hitro napisane »papežu na dušo«, saj se tudi založništvo cerkvenega občestva prilagaja novim razmeram. Elitisti se preobračajo v prijazne može, dvorjani so sneli debele zlate verižice, že kar verige.
Bergoglio, ko še ni bil papež
Tudi v slovenskem prevodu pa se je naposled pojavila knjiga, ki Jorgeja Bergoglia, nedvomno svetovno osebnost letošnjega leta, predstavlja in razkriva kot Jorgeja Bergoglia, ne kot papeža Frančiška. Bergoglio namreč ni padel z neba, papež je postal šele na koncu dolge poti. V Evropi ga nismo dobro poznali, ker se stara celina ukvarja sama s seboj. O Argentini smo slišali zaradi državnih udarov, diktatur v prejšnjem stoletju pa grozljive gospodarske krize pred komaj nekaj leti, ki je že nakazala, kaj se lahko zgodi vsemu svetu.
Knjiga, o kateri je beseda, je imela v originalu naslov Jezuit. V Buenos Airesu so jo izdali pred dobrimi tremi leti, ko je bil sedanji papež tam nadškof, nosil pa je že škrlatna kardinalska oblačila. Pri Celjski Mohorjevi družbi so Jezuita izdali pod naslovom Papež Frančišek, tudi zaradi prepoznavnosti in zato, ker je pater Bergoglio zdaj res papež, prvi jezuit in prvi Latinoameričan med papeži.
Pater Jorge Mario Bergoglio, Italijan, rojen v Argentini, ki ga je imenitno prevedel v Argentini rojeni Slovenec Andrej Rot, v knjigi pripoveduje o babici Rosi, ki je svojo družino iz Piemonta leta 1929 pripeljala v Argentino, kjer se je rodil sedem let pozneje, o svoji mladosti, odraščanju v vihravem in protislovnem argentinskem okolju, o tem, kako se je odločil za poklic, in o tem, kako zaradi krhkega zdravja ni mogel postati misijonar.
Pogovor z dvema italijansko-argentinskima novinarjema je zelo drugačen od podobnih pogovorov, ki so jih morda imeli v tistih časih Bergoglievi škofovski ali kardinalski kolegi, ponavadi zaviti v tančice skrivnostnosti in vzvišenosti. Ko je v Vatikanu še trdno vladal papež Benedikt XVI., ki mu gre zasluga, da se je z njegovim odstopom začelo obdobje očiščenja, je Bergoglio v Buenos Airesu že javno govoril o samozadostnosti, ki Cerkev vodi v paranoidnost in avtističnost. Spregovoril je tudi o klerikalizaciji, v katero duhovniki potiskajo laike, ti pa jo kar sprejemajo. Pa o strankarski politiki, kjer da Cerkev nima kaj iskati.
Tudi o celibatu in še nekaterih temah v knjigi Papež Frančišek spregovori Jorge Bergoglio. Nekatere izmed teh tem je že odprl, odkar je postal papež, nekatere, ki jih je pred tremi leti razkril kot pater Jorge, pa ga še čakajo. O delu, ki je podlaga za človekovo dostojanstvo, torej njegova pravica, Bergoglio ni prvič spregovoril pred dnevi na Sardiniji, kjer so mu navdušeno ploskali sindikalisti in brezposelni, ampak je to temo že temeljito razdelal kot pater Jorge.
Podton celotne knjige o Bergogliu, ko je bil še pater Jorge, je poskus združevati, in ne razdvajati. Tudi izdajatelji slovenske izdaje so se potrudili za združevanje v slovenskocerkvenih okvirih. Prolog so dali napisati jezuitu, epilog pa frančiškanu.
