Papež na eni, posli na drugi strani

Rim – Malo je državniških obiskov in zunanjepolitičnih dogodkov, ki bi v Italiji zbudili toliko pozornosti, kakor jo je prihod ruskega predsednika Vladimira Putina. Pred leti je prihajal predvsem kot osebni prijatelj prejšnjega premiera Silvia Berlusconija, h kateremu je zasebno pošiljal na počitnice tudi svoji hčeri. Zdaj ga mediji jemljejo bolj zares, predvsem zato najbrž, ker so ruski in italijanski gospodarstveniki že pred meseci pripravili sporazume o velikih energetskih projektih, o katerih sta se Putin in njegov rimski kolega Romano Prodi že pogovorila januarja v Sočiju.

Medijsko bolj odmeven od gospodarsko izjemno pomembnega obiska v Italiji in naftnih poslov se zdi Putinov pogovor s papežem Benediktom XVI., Nemcem, s katerim se ruski predsednik, nekdanji vohun v Nemčiji, lahko pogovori v izvrstni nemščini. Čeravno je gost zanikal napovedi, da se bo vmešaval v odnose med vzhodno in zahodno krščansko cerkvijo, ki sta se ločili že pred skoraj tisočletjem, in poskušal posredovati za njuno zbližanje, skoraj vsi poznavalci napovedujejo, da bo prav zasebno srečanje med papežem in ruskim predsednikom pomagalo razbiti led in sprožiti postopke prihodnjega sporazumevanja.

Analitiki naštevajo celo vrsto prvin, ki lahko pomagajo Putinu pri spodbujanju vatikansko-moskovskih pogajanj. Med drugim omenjajo, da že dejstvo, da sedanji papež ni Poljak, lahko veliko prispeva k odpiranju vrat. Zgodovinski spori med Rusijo in Poljsko naj bi bili vzrok, ki je v preteklem obdobju vsakokrat posebej preprečil morebitne pogovore med katoliškim papežem Janezom Pavlom II. in pravoslavnim patriarhom Aleksejem II. Temu naj bi svoje dodal tudi Karol Wojtyla osebno – s svojim prispevkom pri rušenju berlinskega zidu in spodkopavanju Rusije kot velesile.

Več si preberite v sredinem Delu!