Tiskane izdaje
To ima v Nemčiji, kjer živi 24 milijonov protestantov in skoraj enako število katolikov posebno težo. Veliko je, denimo, »mešanih zakonov«. Ker se je papež s protestanti srečal v avguštinskem samostanu, kjer je pred pol tisočletja kot katoliški menih deloval začetnik reformacije Martin Luther, so bili pričakovani vsaj simbolični koraki, ki bi nakazovali premike v togi drži cerkvenega vrha v Vatikanu. Ne samo, da Rim Evangeličanske cerkve ne priznava kot cerkve (marveč le kot cerkveno skupnost), tudi v konkretni verski praksi so težave. Katoliška cerkev protestantov ne pripušča k obhajilu.
Obvarovanje krščanske vere
Benedikt XVI. v Erfurtu ni izpolnil želja glede dopuščanja skupnih evharističnih slavij. Sicer je pohvalil Luthra (kot človeka prežetega s krščanstvom in iskanjem boga), a pričakovanje, da bo prinesel ekumensko darilo je označil za politični nesporazum. Zbliževanje ločenih cerkva po njegovem mnenju ne more biti kompromis, dosežen v pogajanjih, saj da je vera nekaj povsem drugega. Predstavnikom Evangeličanske cerkve je glede ekumenizma sporočil, da bi cerkvi morali najprej poskrbeti, da pod pritiskom sekularizacije skoraj neopazno ne bosta izgubili skupnih točk, ki jih delajo kristjane.
Predstavniki nemških evangeličanov zato niso bili najbolj navdušeni nad doseženim. Predsednik sveta Evangeličanske cerkve v Nemčiji Nikolaus Schneider je pojasnil, da pričakujejo konkretne korake k večjemu povezovanju. Tudi v četrtkovem govoru v bundestagu − pohvalili so ga na vseh straneh − se papež ni ukvarjal s kočljivimi vprašanji, ki vzbujajo nezadovoljstvo čedalje več nemških vernikov. Navsezadnje, samo lani, ko je katoliško cerkev pretresal škandal z spolnimi in drugimi zlorabami v njenih ustanovah, je iz nje izstopilo rekordnih 170.000 Nemcev.
Najprej papež, nato dalajlama?
Seksualna morala cerkve je za vedno več nemških vernikov povsem zastarela in nesprejemljiva. Eden od simbolov čedalje globlje ločnice so homoseksualci. Dobronamerni so v govoru odkrili znamenje popuščanja v papeževih besedah, češ, ljudi bi morali sprejemati, kakršni so. Papež je pred poslanci − ob nepričakovani pohvali nemških okoljevarstvenih gibanj − predvsem filozofsko-teološko razpravljal o vlogi politike. Njegova teza je bila, da pri odločanju ne bi smelo biti razmerje političnih sil in uspeh, ampak pravičnost kot visoka vrednota.
Predstavniki vladajočih strank so ves čas odločno zavračali očitke tistega dela poslancev levosredinske opozicije, ki je bojkotiral papežev nastop, češ da se z njim krši načelo religiozne nevtralnosti. Opozarjali so, da je v bundestagu poslance nagovoril tudi Vladimir Putin, ki ni brezhibni demokrat (za takega ga je po drugi strani označil nekdanji socialdemokratski kancler Gerhard Schröder), bojkota pa kljub temu ni bilo. Po prepričanju Zelenih po nastopu papeža ne velja več argument, da verski voditelji ne smejo nagovarjati poslancev. Z njim so bili vedno zavrnjene želje po nastopu dalajlame.
Brez samorefleksije
Čeprav Benedikt XVI. napoveduje energično bitko proti spolnim zlorabam, vernike pa je na olimpijskem stadionu v Berlinu pozval, naj kljub škandalu ostanejo v cerkvi, so njihove žrtve nezadovoljne z odnosom papeža do tega vprašanja. Združenje žrtev v nemških jezuitskih šolah je v papeževem govoru v bundestagu pogrešalo samorefleksijo. Mednarodno združenje žrtev duhovnikov pa se je zgražalo, ker papež v Nemčiji, kjer je lani več sto prizadetih pogumno začelo govoriti o zlorabah, molči. »Ironija je, če papež govori o pravičnosti, odvetniki cerkve pa po vsem svetu poskušajo preprečiti, da bi žrtve nastopile pred sodiščem,« je povedala predstavnica žrtev Barbara Blain.
Preden je odpotoval v Erfurt, se je papež že zjutraj v Berlinu srečal s predstavniki islama. Sam Benedikt XVI. je navzočnost muslimanskih družin, ki so začele množično prihajati v sedemdesetih let, označil za eno od značilnosti Nemčije. Predsednik centralnega sveta muslimanov − v Nemčiji jih živi okoli štiri milijone − je po srečanju povedal, da si papež želi odpreti novo stran v dialogu med religijami. Ko je bil pred petimi leti zadnjič v Nemčiji, je papež hudo razburil muslimanski svet. Na predavanju v Regensburgu je namreč citiral misel bizantinskega cesarja Manuela II. (v pogovoru z nekim perzijskim učenjakom) o preroku Mohamedu, ki da je prinesel le slabo in nečloveško.
