Tiskane izdaje
Vatikan - Po doktrini Katoliške cerkve (kanon 330) je papež »Kristusov namestnik na zemlji, pastir vesoljne Cerkve, zato ima vrhovno polno neposredno in splošno redno oblast v Cerkvi«. Poleg duhovne vloge ima papež še vlogo vladarja Vatikana.
Papež - beseda izvira iz grške besede pappas (oče) - je bil prvotno naziv za škofe. Od 5. stoletja pa se uporablja predvsem kot naziv za rimskega škofa, po krščanskem nauku namestnika Jezusa Kristusa na zemlji in naslednika apostola Petra. Cesar Valentinijan III. je leta 445 rimskega škofa priznal kot najvišjega med škofi.
Status in avtoriteto papeža v Cerkvi je opredelil prvi vatikanski koncil leta 1870. Ta je v dokumentu Constitutio I de ecclesia Christi zapisal, da obstaja cerkvena vrhovna oblast, ki jo je Kristus prenesel na apostola Petra, ta pa kot rimski škof na svoje naslednike. Ta vrhovna oblast (primat) obsega najvišjo pastirsko oblast, ki izhaja neposredno od Boga, torej najvišjo, od človeške oblasti neodvisno oblast na cerkvenem področju. Papež je škof celotne Cerkve, v kateri lahko uporabi svojo pastirsko oblast.
Kot poglavar Cerkve je papež vrhovni učitelj, zakonodajalec in sodnik in je pri uradnem odločanju (ex cathedra) nezmotljiv. Dogma o papeževi nezmotljivosti je bila razglašena na prvem vatikanskem koncilu, po njej pa je papež nezmotljiv, kar zadeva vero in moralo.
Kot najvišji sodnik papež nima nobene instance nad seboj ali poleg sebe, tudi vesoljnega koncila ne. Kot najvišji upravitelj papež usmerja celotno življenje Cerkve, in sicer z nunciji, odposlanci, vizitatorji in rednim poročanjem. V pravnih zadevah lahko papež neposredno odloča sam. Pri upravljanju Cerkve papežu svetujejo in pomagajo kardinali, škofje, sinoda škofov (od leta 1965) ter tudi uradi in sodišča rimske kurije.
Papež je tudi vodja Države mesta Vatikan. Pred letom 1870 je papeževa posvetna oblast obsegala velik del osrednje Italije, kar je bilo znano pod imenom Patrimonij svetega Petra in je bila papeška oz. cerkvena država.
Obdobje, ko papež opravlja svojo funkcijo, se imenuje pontifikat oz. papeževanje. Papežev oziroma apostolski sedež je praviloma prazen le po njegovi smrti. V zgodovini Cerkve sta se pred Benediktom XVI. položaju odpovedala le dva papeža, Celestin V. in Gregor XII.
Novoizvoljeni papež lahko sam izbere ime, pod katerim bo vodil Cerkev. Pri tem ima več možnosti: med drugim se lahko odloči za latinsko različico krstnega imena, ime enega od svojih predhodnikov ali pa ime katerega od svetnikov. V skladu s kanonskim pravom novoizvoljeni papež svoje ime izbere takoj po izvolitvi.
Naziv papež je neformalen, njegovi formalni nazivi pa so med drugim rimski škof, vikar Jezusa Kristusa, naslednik princa apostolov, vrhovni poglavar vesoljne cerkve, nadškof in metropolit rimske province ter suveren vatikanske mestne države. Ti izrazi se redko uporabljajo. Papeža pogosto naslavljajo tudi kot Vaša svetost ali Sveti oče.
Uradna papeževa rezidenca je v Vatikanski palači, ima pa tudi poletno rezidenco v Castel Gandolfu pri Rimu. V preteklosti je papež bival v Lateranski palači, ki jo je Cerkvi podaril rimski cesar Konstantin I. Nekdanja papeška rezidenca, palača Kvirinal, danes služi kot sedež italijanskega predsednika.
Papeževo obleko sestavljajo bel talar s 30 gumbi, ogrinjalo, belo pokrivalo in rdeči čevlji, nosi pa tudi naprsni križ. Do leta 1963 je ob slovesnih priložnostih zunaj cerkve nosil tiaro.
Tiara ali trojna krona je med najbolj značilnimi simboli papeške moči. Zadnja desetletja papeži ne nosijo več tiare, ampak škofovsko pokrivalo, mitro.
Za simbol papeštva velja tudi podoba dveh ključev, zlatega in srebrnega, prekrižanih v obliki črke X. Ta simbol predstavlja ključe nebeškega kraljestva in je pravzaprav najbolj tipičen simbol papeža kot institucije in njegove osrednje vloge v Katoliški cerkvi. Srebrni ključ predstavlja papeževo jurisdikcijo na Zemlji, zlati pa v nebesih.
Papeška insignija je tudi t.i. ribičev prstan, zlat prstan, okrašen s podobo svetega Petra, ki iz ribiškega čolna meče mrežo, na njem pa je vgravirano tudi papeževo ime. Kardinal kamerleng ribiški prstan natakne na prst novoizvoljenega papeža, ko papež umre, pa prstan uničijo. V preteklosti so papeži s prstanom zapečatili pomembne dokumente. Ob papeževi smrti uničijo tudi njegov pečat.
