»Pekel so ponavadi drugi, v samici pa je vsak sam sebi kazen«

Nič nenavadnega niso mesta, kjer se življenje suče okoli ene same gospodarske dejavnosti. Takšna monokultura, ki pritegne prebivalstvo in mu daje kruh, je lahko igralništvo, izpiranje zlata, izkopavanje premoga, ameriška vojska in njene potrebe. V naši nekdanji širši domovini pa je vzniknilo mesto, popolnoma prikrojeno potrebam varovancev njegove edine ustanove in zaposlenih v njej: kazensko-poboljševalnega doma Stara Gradiška. Zloglasni zapor so leta 1991 z odlokom Republike Hrvaške razpustili, istoimensko naselje v Brodsko-posavski županiji pa se je nato kmalu znašlo v navzkrižnem hrvaško-srbskem ognju. Danes poleg napol porušenih in z bujnim rastlinjem obraslih objektov obsežnega jetniškega kompleksa premore nekaj stanovanjskih blokov, med katerimi je v dopoldanskih urah starejši stanovalec pasel purane, pošto, občino in šolo. Mesto duhov, še zlasti v primerjavi z Bosansko Gradiško na drugem bregu Save, kjer življenje kar kipi.

Vojne vihre so pogosto pustošile po teh krajih, rožljanje z orožjem in hrzanje konj se je tod razlegalo že vsaj od 17. stoletja, ko so tu ustanovili vojno krajino, nekakšen branik pred turškimi fesi iz osmanskega cesarstva. Avstrijsko cesarstvo je postavilo vojaško trdnjavo in kmalu zatem, ko je leta 1918 skupaj z Avstro-Ogrsko odneslo tudi njeno vojsko, je ta prostor nasledila kraljevina Jugoslavija, ki je v mogočnih stavbah z obokanimi zidovi zaslutila nove, zaporniške zmogljivosti. Že dobra tri desetletja pozneje je balkanski sod smodnika spet razneslo in Stara Gradiška je dobila druge prisilne goste: postala je podružnica ustaškega taborišča Jasenovac in v izpraznjene celice so trpali premožne in vplivne Srbe in Jude.

Na mehkem trebuhu Evrope so kmalu zavihrale zastave novih zmagovalcev, celice z rešetkami na oknih in golimi, vlažnimi stenami, pa so počasi dobivale nove stanovalce. Prva pošiljka je prispela po letu 1948, ko je med FLRJ in njeno nekdanjo zaveznico in vzornico Sovjetsko zvezo zazeval prepad, imenovan informbiro, nato pa so jugoslovanska sodišča politične oporečnike, smemo domnevati, pošiljala v Staro Gradiško v rednih presledkih. Eden večjih valov je v kazensko-poboljševalni dom pljusnil po t. i. hrvaški pomladi leta 1971. Sredi sedemdesetih je zaradi »sovražne propagande« dve leti tam prebil tudi današnji hrvaški predsednik Stjepan Mesić, od bolj znanih hrvaških politikov je svoje tu odsedel Vladimir Šeks. Ves čas pa so se vrata zapora odpirala (in se nato dolgo časa niso odprla) tudi obsojenim za najhujše zločine, se pravi serijskim morilcem, posiljevalcem ... Podobno kot na Golem otoku je oblasti v Stari Gradiški uspelo uresničiti sijajno penološko zamisel, po kateri jetniki v zaporu niso trpeli le zaradi odvzema prostosti, temveč so bili tudi drug drugemu kazen. Pekel so drugi.

Vračanje na kraj grozljivih spominov

»Intelektualcu, ki je bil prej zaprt v celici z nekaj morilci, je po premestitvi v samico najbrž prav odleglo,« je pripomnil župan Stare Gradiške Velimir Paušić, ko je vstopil v tisti del zapora, kjer so bile v pritličju nanizane samice. Okno, skozi katero je prodirala svetloba, je bilo zamreženo, a brez šipe - v zimskih mesecih, ko slavonsko ravnico pobeli sneg in temperatura pade pod ničlo, so jetniki drgetali v mrazu, kajti zaporniški kompleks ni bil ogrevan, pove župan. Vedenje o tem črpa iz pripovedovanja starejših sokrajanov, ki so bili v kazensko-poboljševalnem domu zaposleni kot pazniki ali administrativno osebje, nekaj pa so mu razodeli nekdanji zaporniki, ki se zmorejo vrniti na kraj grozljivih spominov. »Pred dvema letoma je zapor prišla pogledat gospa iz Čila, Judinja, ki je bila tukaj med drugo svetovno vojno,« pripoveduje Paušić, čigar besede o vračanju potrjuje spominska plošča, ki jo je na vhod v stavbo s samicami dalo postaviti hrvaško združenje političnih zapornikov.

V srcu teme

V kleti te zgradbe se pred obiskovalčevimi očmi odpre morda najgrozljivejši prizor: ozek hodnik, preplavljen z dvajsetimi centimetri vode, v kateri je videti odsev vrat. Danes so na stežaj odprta, v preteklosti pa so se v najboljšem primeru odpirale samo line, skozi katere so jetnikom potisnili menažko s hrano ali odnesli napolnjeno nočno posodo. Takrat je v celico prodrl tudi težko pričakovani soj svetlobe. Dobrodošli v srcu teme, temnicah Stare Gradiške. Pekel je lahko tudi vsak sam sebi. Voda v ta predel ječe ni zašla po naključju, temveč je bila posebnost, dodana vrednost temnic, te subtilne mučilne priprave, ki je zlomila (ali vsaj pošteno razmehčala) še tako močnega človeškega duha. »Voda je iz Save, ki teče kakšnih petdeset metrov stran, in gladina v kleti se viša ali niža tako kot rečna,« je pojasnil Velimir Paušić.

Več v ponedeljkovi tiskani izdaji Dela