Pismo iz Bruslja: Več kot središče evrokracije

Neuradna evropska prestolnica se poskuša znebiti predsodkov o neizmerni dolgočasnosti.

Objavljeno
16. september 2012 13.04
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Schumanov trg sredi bruseljske evropske četrti je bil v petek pozno zvečer videti kakor izumrl. Tam, kjer podnevi množica evrokratov, ki z aktovko v roki hodijo s sestanka na sestanek, povzroča vrvež, je bilo slišati glasove samo z orjaškega gradbišča, kjer nastaja palača Evropa, v kateri bo novi sedež evropskega sveta. Lokali so zaprli vrata, na cesti je stal le kakšen osamljeni taksist. Na ulicah pod visokimi zgradbami evropskih institucij ni bilo žive duše, na postaji podzemne železnice ni čakalo niti pol ducata potnikov. Kakor mesto duhov.

Bruselj, neuradno glavno mesto Evrope, se mora, predvsem v tujini, spopadati s predsodkom, da je dolgočasno mesto, polno birokratov in nebotičnikov s pisarnami. Tu dela približno trideset tisoč evropskih uslužbencev, ki si z razmeroma visokimi plačami lahko privoščijo spodobno življenje. Z EU je povezana še kopica drugih dejavnosti, od lobistov in medijev do predstavništev multinacionalk in mednarodnih odvetniških pisarn. Niti v njihovih krogih živahnosti ne primanjkuje. Le prvič si presenečen, ko ponoči v lokalu spoznaš radoživega visokega uradnika iz Švedske, ki se ob vrčkih piva želi sprostiti po napornem delovnem tednu. Lokali, nanizani drug ob drugem na Place du Luxembourg pred evropskim parlamentom, se že tako vsak četrtek zvečer spremenijo v zabavišče bolj ali manj mladih evropskih uslužbencev.

Seveda je Bruselj še veliko več kot evropska birokracija. To je najbrž vsakemu novemu prebivalcu očitno najpozneje po nekaj tednih bivanja v mestu. Blišča ni videti v vseh četrtih. Mesto z milijonom prebivalcev ima 685.000 delovnih mest. Okoli polovica zaposlenih je dnevnih migrantov, ki se pripeljejo iz bližnjih krajev. Paradoks je, da imajo v Bruslju veliko brezposelnost, več kot dvajsetodstotno. Povprečnega evrokrata najbrž pot ne zanese v četrt Molenbeek, dve postaji podzemne železnice oddaljeno od strogega središča. Življenje na ulicah, polnih kebabčarn, lokalov z vodnimi pipami in orientalskih prodajalnic, določajo maroški priseljenci. Med evrokrati in tujci z Zahoda, ki so v Bruslju na ulicah in postajah pogosto tarče ropov, velja za nekakšno prepovedano območje. Tudi afriška četrt Matongé na robu živahnega in vsaj nekoliko boemskega Ixellesa je eden od bruseljskih multikulturnih biserov.

Arhitektura je najbrž eden od vzrokov, da se novi priseljenec težko zaljubi v mesto na prvi pogled. Bruseljizacija (bruxellisation) je postala mednarodni pojem za brezkompromisno urbanizacijo (največji kritiki govorijo kar o arhitekturnem vandalizmu) z rušenjem starih objektov, da so lahko zgradili nove prometnice in moderne stavbe. Tako je Bruselj v šestdesetih in sedemdesetih letih začel dobivati podobo mesta z velikimi objekti, ki bi bili danes le z veliko domišljije opisani kot vsaj za silo lepi ali moderni. Veliki parki, slikoviti trgi in preživela arhitektura art nouveau so obliž na bruseljske arhitekturne rane. Skladno z duhom časa si mestna oblast sicer prizadeva, da bi Bruselj naredili bolj prijazen za kolesarje. Za zdaj neuspešno. Kolesarjenje po središču mesta je bolj nevarna avantura kot užitek. Le prometni zamaški so še večja tegoba kot standardno slabo vreme. Denimo, skoraj ves letošnji julij je deževalo, temperature so bile nižje od dvajset stopinj Celzija.

Težko se je ogniti tukajšnji ležernosti, bolj značilni za kraje ob Sredozemlju. Veliko se improvizira. Da prebivalci zvečer puščajo velike vreče s smetmi na pločniku pred vrati, kjer jih bodo naslednje jutro odpeljali smetarji, je nekaj povsem običajnega. Čeprav smetnjakov marsikje sploh ni, sistem deluje učinkovito. In če odpadkov pravilno ne ločuješ, lahko hitro dobiš pismo z denarno kaznijo. V državi, ki mora stalno uravnavati interese flamske in valonske skupnosti, brez pragmatizma ne gre. Drugače bi Belgijo, ki poka po šivih, res kdo lahko razglasil za evropsko Bosno. Navsezadnje, kraljevina je več kot leto dni delovala brez vlade, ne da bi veliko šlo narobe. Še pri tolmačenju pravil so iznajdljivi in strpni. V starih belgijskih krčmah kljub strogi prepovedi kajenja v gostinskih lokalih natakar neredko dovoli kadilcem prižgati cigareto.

Bruselj noče biti le prestolnica Evrope, temveč tudi prestolnica gurmanstva in seveda čokolade, ki jo v razkošnih prodajalnah v središču mesta prodajalci zavijajo v belih rokavicah. Za gurmane ni z restavracijami zasičena ulica Rou des Boucher pri osrednjem trgu Grand Place, kjer gostinci vlečejo turiste za rokave in jih silijo, naj pri njih poskusijo klapavice z ocvrtim krompirčkom (moules & frites so nekakšna belgijska nacionalna jed) za okoli dvajset evrov. Je pa v mestu okoli 2000 restavracij vseh vrst in konkurenca med njimi je poskrbela, da je razmerje med ceno in kakovostjo dobro. Na začetku življenja v Bruslju se je skoraj nemogoče ogniti raziskovanju tukajšnje ponudbe piva, ki je s petsto domačimi vrstami - s praviloma visoko vsebnostjo alkohola - skoraj nepregledna. Češnjevo pivo kriek, pšenični blanche ... V malce večji trgovinah z živili imajo na policah najmanj petdeset vrst piva, točaj v vsaki malce boljši krčmi mora ponuditi najmanj ducat pivskih blagovnih znamk. Berlinskim prijateljem po pohajkovanju ni ostalo drugega, kakor da so priznali, da je Belgija res domovina piva.