Tiskane izdaje
Vse skupaj pa je zapletla plastična vrečka, s katero sem vstopil. »Tako mlad, pa že šopingoholik,« mi je začel laskati Branko, zaradi let, seveda. Zaradi hrupa, ki ga je povzročil Zetov avtobus (ZET, Zagrebački električki tramvaj, je podjetje, ki v Zagrebu skrbi za mestni promet; op. p.), ko je prav takrat speljal z začetne postaje, sem – na srečo – zadnjo polovico njegove ugotovitve preslišal. Ampak vseeno ...
Zagrebčani, še bolj Zagrebčanke, obožujejo trgovska oziroma nakupovalna središča. Zanje so to svetišča. Podatki so več kot zgovorni, saj po najnovejših podatkih zavzemajo trgovski centri na Hrvaškem skoraj milijon kvadratnih metrov, kar državo uvršča na vrh statistike po t. i. šoping kvadratnih metrih. Nedavno je tudi neko dunajsko podjetje izračunalo, da je samo v Zagrebu 555 kvadratnih metrov nakupovalnih površin na 1000 prebivalcev, kar je za skoraj polovico več kot na Dunaju; v državi znaša povprečje 240 kvadratnih metrov na 1000 prebivalcev. No, pa še tri ali štiri nove gradijo ... Hrvati so sami izračunali, da tudi v tem času gospodarske krize kar trije milijoni državljanov redno obiskujejo domača nakupovalna središča. Poleg tega jih še 650.000 redno obiskuje nakupovalna središča zunaj domačih meja; tudi v Sloveniji, kjer kupujejo hrano, obleke, zdravila ... Statistika kaže, da državljani Hrvaške povprečno zaslužijo (s črnim delom vred) do 700 ali 800 evrov na mesec; zapravijo pa 1100 do 1200 evrov. Kako je to mogoče, je neka povsem druga zgodba, o njej prav zdaj razpredajo hrvaška vlada in bančne inštitucije ...
Sprehod po Zagrebu odkrije marsikaj; tudi to, da je vedno več lokalov zaprtih. »Ne gre in ne gre; kupcev ni, najemnine so predrage, stroški so prešli razumne meje,« je najpogostejši odgovor. Zgodba o trgovskem centru Cascade, skoraj v središču mesta, je bržkone le začetek neke druge, a vseeno več kot mogoče zgodbe. To je bilo pred časom eno od številnih nakupovalnih središč v Zagrebu. Tik ob njem je še en (Kaptol), a ta posluje neprimerno bolje in uspešneje kot Cascade, v katerem je edino, kar prinaša dobiček, garažna hiša. Kljub odlični lokaciji, zanimivim vsebinam ... Zdaj bo – menda kot posledica številnih trgovalnih pogodb – center Cascade, ki je poln smeti in kdo bi vedel česa še, prevzela Cerkev. V njem bo predvidoma uredila muzeje in morda še kaj cerkvi podobnega. Cerkev teh napovedi ni zanikala.
Raj v Zagrebu; naselje
Obstaja pa tudi naselje Selce Žumberačko. Sodi v zagrebško županijo in je od Bregane na slovensko-hrvaški meji oddaljeno le kakšnih petnajst minut vožnje. V hrib! V njihovem »kvartu« živijo le štirje prebivalci, za konec tedna pa tja pride še en »vikendaš«. Živijo v naravi, kmetijstvo je osrednja dejavnost, vsega imajo (ne na pretek, a vseeno dovolj), mestnega vrveža ni, a še vedno sodijo med prebivalce glavnega mesta.
Svojevrsten raj si je naredila tudi Katarina Ciganović iz Ivanič Grada, ki tako kot naselje Selce Žumberačko sodi v zagrebško županijo. Pred leti je za darilo dobila osla. Nekaj časa ni vedela, kako in kaj bi z njim ... Zdaj jih ima dvajset, eko kmetijo, živalski vrt, zadovoljna je, k njej taiste osle, ker jih v življenju pač še niso videli v živo, hodijo gledat otroci od blizu in daleč. Celo iz Zagreba! Katarina po svetu hodi nasmejana, ne stoka in joče, niti ne pričakuje, da bi ji denar (kune) kapnil z neba; vsaj tako je bilo mogoče razbrati iz reportaže nacionalne televizijske hiše. Kdo bi vedel, morda je to le zaradi redkega in sladkastega oslovskega mleka.
Popotovanje desetletne Darinke
Ena redkih zadovoljnih na Hrvaškem je bržkone tudi Darinka. Res je bila na tleh, kot bi zapeli slovenski Pop Design, skoraj v brezizhodnem položaju; pravzaprav tako kot njena država, a so jo rešili. Ko so jo odkrili, so jo najprej namestili na otok Vis, od tam so ji omogočili prevoz do Splita. Z nočnim trajektom je nato odpotovala do Reke in od tam nadaljevala pot proti Pulju. Darinka je stara deset let; je želva, ki se je zapletla v mreže in skoraj poginila. Raziskovalci in sodelavci inštituta Plavi svijet, ki se sicer ukvarja s spremljanjem ogroženih morskih organizmov, so jo rešili vsega hudega. Najbrž vsaj do pomladi, ko bo lahko vnovič zaplavala v modrine Jadranskega morja.
Branko je zamudil že tretji avtobus, ki bi ga »odfural tja gor«, Vera za Darinko ni slišala, mi je pa rekla, da ji je všeč, da je vsaj nekdo v državi in mestu, v katerem je župan dal namestiti 240 kamer, s katerimi »nadzira življenje in dogajanje v mestu« – zadovoljen.
