Tiskane izdaje
Posledice prehranske krize razen ekonomskih že kažejo pretresljive socialne, zlasti v arabskih državah pa tudi politične posledice. Pogostejše vremenske ujme, skokovite podražitve hrane, odkrite neetične profitne manipulacije monopolistov gensko pridelane hrane so dejansko zgolj površinski znaki globalne prehranske krize. Ali pridelamo dovolj hrane za svetovno prebivalstvo, ki šteje skoraj 7 milijard in se na leto poveča za več kot 70 milijonov?
Upoštevati je treba še dejstvo, da je hrana regionalno zelo neenakomerno razporejena, saj je bila leta 2009 lačna več kot milijarda prebivalcev, kar je največ po letu 1970, obenem pa se v bogatih državah večji del žit uporabi kot hrana za živali, veliko hrane pa konča v smetnjakih. Tako je svet vse bolj oddaljen od cilja, da bi bilo leta 2015 na svetu lačnih največ 420 milijonov prebivalcev. Med vzroki pomanjkanja hrane na svetovnem trgu se navajajo novi kupci iz držav v razvoju (zlasti Kitajska), praviloma negativne posledice podnebnih sprememb (pogostejše suše in poplave), rast cen mineralnih gnojil, uporaba večjih kmetijskih površin za proizvodnjo biogoriv (etanol, biodizel), pozidave in erozija kmetijskih zemljišč ter naraščanje porabe žit za proizvodnjo in potrošnjo mesa zlasti v državah v razvoju.
Obdelovalne površine so po svetu zelo neenakomerno razporejene
Na začetku 21. stoletja obdelana zemljišča (njive, vrtovi, intenzivni travniki, vinogradi) obsegajo 11 odstotkov kopnih površin, gozdovi okoli 30 odstotkov, travniške površine 25 odstotkov, preostalo pa zaledenele površine, tundre, puščave in urbana območja. Raba prostora za kmetijstvo oziroma agroekosistemi so prostorsko najbolj razširjena pokrajinska raba na planetu, ključni vzrok za širjenje pa je povečanje potreb po pridelavi hrane za rastoče svetovno prebivalstvo. Okoli četrtino planetarne potencialne neto primarne produkcije neposredno (kmetijski donosi) ali posredno (spremembe produktivnosti zemljišč zaradi človekove rabe) uporablja človeška vrsta, največji večplastni pritiski na naravne ekosisteme so v JV Aziji, Evropi in Severni Ameriki.
Obdelovalne površine pa sicer po podatkih FAO obsegajo okoli 13 milijonov km2, med celinami pa so velike razlike. V Afriki, celini z največjo letno stopnjo rasti prebivalstva, obdelovalne površine obsegajo le dobrih 6 odstotkov vseh njenih površin oziroma skoraj polovico pod svetovnim povprečjem. In prav na območju prehransko najbolj ranljive Afrike tuji vlagatelji in države jemljejo obsežna kmetijska zemljišča v zakup, kar še dodatno ogroža že tako pičlo oskrbo lokalnega prebivalstva. Od 27 držav sveta, ki že imajo probleme z nacionalno prehransko varnostjo, jih je 22 v Afriki. Razlog več, da bi bilo treba tudi etično sramotni proces kmetijskih zakupov kot sodobne oblike zasužnjevanja afriških in drugih agrarnih ekosistemov držav v razvoju takoj prepovedati na globalni ravni. Med državami z največjimi obdelovalnimi površinami na prebivalca so velike izvoznice hrane: Avstralija, Kanada, Nova Zelandija, ZDA, Argentina, Kazahstan in Rusija. V gospodarsko razvitih makroregijah sveta pripada posameznemu prebivalcu skoraj dvakrat več obdelovalnih površin kot prebivalcu držav v razvoju. Zaradi naraščanja prebivalstva se v državah razvoja obdelovalne površine na prebivalca hitreje zmanjšujejo kot v razvitih državah, v številnih državah sveta je izrazita pozidava tudi najboljših kmetijskih zemljišč. Pozidava kmetijskih zemljišč zaradi širjenja urbanizacije, suburbanizacije in gradnje prometnic ne zmanjšuje zgolj možnosti pridelave hrane, temveč tudi opravljanje nezamenljivih ekosistemskih storitev, vključno s ponori ogljika.
V letu 1981 je bilo na svetu med obdelovalnimi površinami največ žitnih površin (pšenica, koruza, riž), in sicer 730 milijonov ha, v letu 2006 so se žitne površine zmanjšale na 695 milijonov ha. V obdobju 1950-2007 so se žitne površine na prebivalca zlasti zaradi rasti svetovnega prebivalstva več kot prepolovile, saj so se zmanjšale z 0,23 na zgolj 0,10 ha. Do leta 2050 naj bi se površine gojenja žit na prebivalca znižale pod 0,08 ha na prebivalca, torej pod globalno (ne le regionalno) kritično mejo prehranske varnosti.
Ključni problemi svetovnega kmetijstva
Ključni problemi globalnega kmetijstva so zelo neenakomerna porazdelitev sicer dovolj velike proizvodnje hrane, kemizacija kmetijstva, širjenje puščav, erozija prsti (na več kot 900 milijonih ha kmetijskih zemljišč) in naraščanje svetovnega prebivalstva. Razvoj hibridnih sort žit, trikratno povečanje namakalnih kmetijskih površin, večkratne žetve na leto in devetkratno povečanje rabe mineralnih gnojil po letu 1950 so ključno vplivali na potrojitev svetovne proizvodnje žit. A povečanje rabe mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev ni več obet dviga pridelave hrane na območjih, kjer je njihova poraba na ha že optimalna in hkrati dolgotrajna, okoljsko obremenjujoča. Tako se v zadnjem obdobju letna količina žit na prebivalca ni povečala in znaša na globalni ravni okoli 300 do 350 kg. T. i. »konvencionalno kmetijstvo« označujejo obsežna mehanizacija, raba fosilnih goriv, monokulture, rast gensko spremenjenih organizmov, raba sintetičnih kemičnih gnojil in pesticidov ter 18 odstotkov neposrednega prispevka h globalnim emisijam toplogrednih plinov.
Tako zasnovano kmetijstvo je netrajnostno, saj uničuje naravne vire, na katerih je zasnovano. Rodovitnost prsti upada zaradi erozije in teptanja prsti ter destrukcije organskih snovi. Vodna oskrba je ogrožena zaradi izčrpavanja in onesnaževanja, v kmetijstvu se uporabljajo neobnovljiva fosilna goriva, v ozadju je trajna ekonomija lokalnih skupnosti, kmetijski pridelki se prodajajo na oddaljenih trgih. Letne izgube prsti zaradi erozije so ocenjene na 75 milijard ton, vsaj 7 kalorij žit je potrebnih za proizvodnjo 1 kalorije govejega mesa. Proizvodnja 1 kg pšenice zahteva 900 litrov vode, koruze 1400, za en kilogram govedine pa celo več kot 15.000 litrov. V številnih državah sveta je voda vse bolj omejitveni kmetijski dejavnik. S pomembnim toplogrednim prispevkom (okoli tretjina, če se upošteva še krčenje gozda zaradi kmetijstva) tudi kmetijstvo pospešuje podnebne spremembe, ki s povratnimi loki ogrožajo samega povzročitelja. Če bi vsi prebivalci sveta pridelovali hrano podobno in potrošili toliko hrane kot povprečen prebivalec ZDA, bi bile znane svetovne rezerve nafte potrošene v petnajstih letih. Mehanizirano in kemizirano kmetijstvo je praviloma (vendar ne vedno) bolj produktivno od tradicionalnega kmetijstva v državah v razvoju. Vendar je tradicionalno kmetijstvo praviloma bistveno bolj energetsko učinkovito in trajno, saj ohranja naravno rodovitnost prsti, kar je ključno za prihodnje generacije.
Sredi 21. stoletja bo treba prehraniti 9 milijard ljudi
Voda in hrana sta ključni dobrini preživetja vsakega od nas, vodna, prehranska, energetska in okoljska varnost so ključne sestavine širše pojmovane nacionalne varnosti 21. stoletja. Na začetku 21. stoletja je letna proizvodnja hrane na prebivalca za 25 odstotkov večja kot v zgodnjih 60. letih 20. stoletja in je bila nekaj več kot 2 milijardi ton žit na leto.
Ali bo planet sredi 21. stoletja sposoben prehraniti okoli 9 milijard prebivalcev in hkrati ohraniti okoljsko ravnovesje? Po eni od ocen FAO naj bi bile potrebe po hrani leta 2050 za 70 odstotkov večje od današnjih, po drugih naj bi se celo več kot podvojile. Po mnenju številnih strokovnjakov je zagotovitev trajne oskrbe z zdravo hrano za vse prebivalce zaradi podnebnih sprememb, realne možnosti številnih regionalnih konfliktov in večje socialne nestabilnosti največji in najbolj težaven globalni izziv 21. stoletja.
Glede na nujnost odprave svetovne lakote in predvideno povečanje potreb po hrani v številnih državah razvoja do srede 21. stoletja so v prihodnjih nekaj desetletjih planetarno dejansko na razpolago naslednje možnosti:
1. povečanje kmetijskih površin;
2. povečanje donosov na obstoječih kmetijskih površinah in raba novih virov hrane;
3. pravičnejša porazdelitev hrane po svetu;
4. spremembe prehrambnih navad z ohranjanjem deleža mesa z živinskih farm (uporaba žit) v prehrani prebivalcev držav v razvoju in vztrajnim zmanjševanjem porabe mesa v državah materialne blaginje.
Po eni od ocen kmetijskih strokovnjakov bi lahko sicer teoretično obdelovalne površine podvojili, zlasti na račun novih zemljišč v Afriki, Južni Ameriki in Avstraliji. Vendar opozarjajo, da so realne možnosti širjenja kmetijskih površin zaradi okoljskih razlogov, zaradi nujnosti ohranjanja možnosti za opravljanje ekosistemskih storitev (ohranjanje tropskih gozdov) zgolj regionalno možne, na globalni ravni pa zlasti zaradi tvegane erozije prsti zelo omejene. Do leta 2030 naj bi se kmetijske površine po zelo optimističnem scenariju povečale za največ 10 odstotkov, kasneje pa se te površine zaradi ogrožanja eksistenčno pomembnih ekosistemskih storitev naravnih ekosistemov naj ne bi širile. Poudariti velja, da je že sedanje širjenje kmetijskih zemljišč povzročilo prekomerno sekanje tropskih gozdov, povečalo puščave in površine zasoljenih prsti. Določene možnosti so tudi v večji pridelavi hrane na mestnih zemljiščih (zasebni vrtovi, tudi strehe stavb).
Več možnosti je za povečanje donosov na obstoječih kmetijskih površinah v številnih državah v razvoju, kjer so npr. donosi žit tudi za nekajkrat manjši od donosov v razvitih državah. Večji donosi pa so bili doseženi z izčrpavanjem naravne rodovitnosti prsti, večjo rabo mineralnih gnojil in zaščitnih sredstev ter z razsipnimi oblikami namakanja. Trajnostno zasnovano namakanje, sodobne ter inovativne sonaravne tehnike integriranega in ekološkega kmetovanja, kolobarjenje, večkratne žetve na leto in druge možnosti pa omogočajo trajnejše dvige kmetijskih donosov, podobne donosom konvencionalnega kmetijstva. Poraba in delež mesa se bi morala zlasti zaradi energetsko-okoljskih razlogov v državah blaginje zmanjšati, v planetarno in geopolitično zaostrenih prehranskih razmerah pa se bi morala poraba žit za pridelavo mesa zelo omejiti. Gensko spremenjene sorte monopolnih multinacionalk (Monsanto) so po mnenju vse bolj številnih okoljevarstvenikov dolgoročno zdravstveno in ekosistemsko (izrinjanje prilagojenih avtohtonih sort) tvegane in zagovarjajo načelo previdnosti, torej so proti njihovi uporabi.
Trajnostna kmetijska obdelava
Tudi celotna kmetijska paradigma potrebuje temeljito prenovo v smeri trajnostnih sistemov pridelave hrane, prilagajanja na podnebne spremembe in zmanjšanja velikih kmetijskih emisij toplogrednih plinov ter spremembe prehranskih navad. Na globalni in regionalnih ravneh je potrebna zaščita prsti (tal) in stroga zaščita nenadomestljivih rodovitnih kmetijskih zemljišč kot ključen trajnostni kmetijski cilj. Pričakovana večja delovna intenzivnost sonaravnih oblik kmetijstva pa razen možnosti zaposlitve povečuje konkurenčnost manjših kmetij, ki jih je konvencionalno kmetijstvo skoraj uničilo.
Poudariti velja, da v ceni hrane konvencionalnega kmetijstva niso vključeni zunanji okoljski in podnebni stroški, ki so tako veliki, da bi popolnoma spremenili tudi cenovna razmerja med konvencionalno in biološko pridelano hrano. Najverjetneje bodo cene hrane tudi zaradi navedenih razlogov v prihodnje še naraščale, ekološko pridelana hrana pa bo bolj konkurenčna.
Zaradi vse bolj prisotne globalne prehranske in okoljske negotovosti in dvomov o dolgoročni okoljski trajnosti sedanjega načina reševanja problema svetovne lakote, pridelave in razporeditve hrane je vse več strokovnjakov, ki poudarjajo čedalje večji pomen prehranske samooskrbe držav, regij, lokalnih skupnosti in kmetijskih praks, ki so prilagojene lokalnim okoljskim zmogljivostim. Bogate države bi morale tudi zaradi lastnih varnostnih in dolgoročnih razvojnih interesov finančno pomagati državam v razvoju, da bi lahko same prehranile prebivalce. Prevozi hrane na velike razdalje so tudi zaradi dodatne porabe energije in okoljskih pritiskov netrajnostni.
Nujna je čimprejšnja stabilizacija svetovnega prebivalstva kot enega od bistvenih dejavnikov za zagotavljanje tudi sicer negotove globalne prehranske varnosti srede 21. stoletja. Kaže, da bomo morali vložiti dodatni trud, da svetovno prebivalstvo leta 2050 ne bo preseglo 8 milijard. Vse bolj dozoreva spoznanje tudi na politični globalni ravni, da planet s hrano in drugimi materialnimi dobrinami na sedanji ravni potrošnje držav blaginje ne bo mogel dolgoročno oskrbovati povprečne svetovne družine, ki bo imela več kot dva otroka, pa tudi ne družine z enim otrokom, ki bo vsak dan imela najmanj en obilen mesni obrok. Če znaša letna poraba žita na prebivalca le 200 kg (poraba v Indiji), bi lahko z dvema milijardama ton žita prehranili 10 milijard prebivalcev, pri porabi na ravni Italije (400 kg) 5 milijard in pri porabi žita na ravni ZDA (800 kg in več, večina za krmo živali) zgolj 2,5 milijarde prebivalcev.
Po mnenju Lesterja Browna (2005, 2008) mora svetovno kmetijstvo poiskati optimalne trajnostne usmeritve, zlasti za povečanje kmetijskih zemljišč z večkratnimi letnimi žetvami, povečanje vodne produktivnosti, zmanjšanja porabe žit kot krme za živali (mesni proteini) v gospodarsko razvitih državah, energetsko učinkovitejšo proizvodnjo mesnih proteinov itd. Prihodnja prehranska varnost svetovnega prebivalstva je odvisna od stabilizacije naslednjih ključnih kmetijskih virov:
- obdelovalnih zemljišč: zaščita pred erozijo, zastrupljanjem in pozidavo, agroekološka pridelava hrane;
- vodnih virov: učinkovitejše oblike namakanja, stabilizacija gladine talne vode;
- pašnih zemljišč: preprečitev prekomerne paše;
- svetovnega podnebja: čimprejšnja stabilizacija temperatur.
Žal je globalna prihodnost glede prehrane negotova, geopolitično in socialno zelo eksplozivna, predlagani radikalnejši sonaravni ukrepi pa glede na izjemne dobičke in načrte obstoječih kmetijskih lobijev podobni rdečim cunjam pred razjarjenimi biki. Naraščajoči stroški in negativne posledice ekosistemsko destruktivnega sistema pridelave hrane pa dobesedno silijo vladne politike, pridelovalce hrane k sonaravnemu in agroekološkemu modelu kmetovanja.
Slovenija mora povečati samooskrbo s hrano in zaščititi kmetijska zemljišča
Slovenija je ena izmed tistih držav sveta, ki za preživetje in blaginjo prebivalcev v prvi polovici 21. stoletja razpolaga s ključnimi strateškimi okoljsko-razvojnimi kapitali. To je njena izredna eksistenčno in razvojno pomembna strateška prednost in priložnost. Varčna in stabilna, sonaravna raba naravnih virov Sloveniji zanesljivo omogoča trajno samooskrbo z vodo, mavrico obnovljivih virov energije, lesom ter s tem povezanimi ključnimi ekosistemskimi funkcijami. Prehranska samooskrba Slovenije oziroma vsaj visoka stopnja (najmanj 75-80 odstotkov, v nasprotju s sedanjo, vse manjšo, v povprečju le še nekaj nad 50 odstotkov) je v pričakovano zelo zaostrenih svetovnih razmerah glede možnosti uvoza hrane ena od eksistenčnih podstati preživetja in napredka.
Ker se bodo torej globalne potrebe po hrani v zaostrenih podnebnih razmerah nedvomno povečale, lahko razen nadaljnjega povečanja cen hrane pričakujemo tudi vse večje geopolitične pritiske pri zagotavljanju uvoza pičlih viškov hrane. Ker Slovenija ni pomembna geopolitična sila, je toliko bolj strateško in eksistenčno pomembno, da pridela dovolj hrane za lastne potrebe. Med navedenimi nacionalno prednostnimi sonaravnimi samooskrbnimi polji pa bo po našem mnenju vnovično doseganje prehranske samooskrbe, pridelava ustreznih količin domače kakovostne in zdrave hrane po vsej verjetnosti najtežja strateška naloga na državni ravni. Dovolj velik obseg kmetijskih zemljišč (za pridelavo hrane, ne pa za proizvodnjo biogoriv) in ohranjanje naravne rodovitnosti prsti (tal) sta ključna naravna pogoja zagotavljanja prehranske varnosti Slovenije v obdobju že dosežene stabilizacije njenega prebivalstva.
Zaščita najboljših kmetijskih zemljišč je torej v trenutku, ko imamo manj kot 900 m2 njivskih in manj kot 500 m2 žitnih površin na prebivalca (povprečje EU - nad 2000 m2 njivskih in 1000 m2 žitnih površin na prebivalca!), zgolj prvi nujni ukrep na državni ravni. V tej smeri gredo upravičeno tudi predlagane spremembe zakona o kmetijskih zemljiščih (zaščita najboljših kmetijskih zemljišč, obvezno nadomeščanje pri nekmetijskih namenskih rabah, finančna nadomestila v izjemnih primerih itd.). Bomo končno zmogli zagotoviti delovanje mehanizmov zaščite nenadomestljivih virov prehranskega preživetja? Bo širše pomembno delo, zaposlitev na sonaravni kmetiji, le postalo spoštovanja vredna dejavnost, ki je ključna ne le za pridelavo zdrave hrane, temveč tudi za ohranjanje kulturne podobe slovenskega nacionalnega prostora in načetega poselitvenega vzorca?
