Tiskane izdaje
Pogodba še ni podpisana, a po besedah udeleženca tristranskih pogajanj med Kijevom, Moskvo in Brusljem, ruskega energetskega ministra Aleksandra Novaka je besedilo dokumenta že pripravljeno, čeprav se jim o vsem v njem še ni uspelo dokončno dogovoriti. Danes so se pogajanja na najvišji ravni nadaljevala v Minsku. Tudi o vsebini in trajanju pogodbe ni znanega nič podrobnega. Že prej je v javnost pricurljalo, da je Rusija predlagala »paketno« rešitev plinskih sporov med državama in vztrajala, da nova pogodba velja le eno leto. V njej naj bi se Ukrajina morala obvezati, da bo zaustavila sodne spore proti Gazpromu in spet začela tudi sama kupovati ruski plin, ki jim ga ruski predsednik Vladimir Putin javno ponuja s 25-odstotnim popustom. Kijev, ki si je na stockholmski arbitraži že prislužil tri milijarde dolarjev od Gazproma, v zaustavitev pravd menda ni hotel privoliti. Prav tako je Kijev zahteval, naj nova pogodba traja pet let, da bi lahko pritegnil vlagatelje v modernizacijo plinovodnega omrežja, ki je s svojimi 35.000 kilometri eden najdaljših v Evropi. Ukrajina je hotela tudi precej povišati ceno za tranzit. V Bruslju so predlagali, da bi pogodba trajala kompromisna tri leta, a kaj zdaj zares piše v še nesklenjenem, a »načeloma dogovorjenem« dokumentu, še ni jasno.
Evropa je pripravljena
Dosedanja pogodba se izteka konec leta, zato so se v Evropi, ki skoraj 37 odstotkov zemeljskega plina dobiva od Rusije, bali, da se državama, ki sta zadnjih pet let v skorajda sovražnih odnosih, ne bo uspelo dogovoriti. Kriza sicer ne bi bila tako velika, kakor sta bili leta 2006 in 2009, ko so bile največje žrtve balkanske države, kjer so morali uvajati redukcije, odklapljati elektriko in ponekod zapirati tovarne. Na Slovaškem so takrat začeli razmišljati, da bi spet pognali staro sovjetsko nuklearko, ki so jo zaprli pred vstopom v EU. Zdaj je Evropa bolj pripravljena. Skladišča plina še niso bila tako polna v zadnjih devetih letih. Trg je preplavil tudi utekočinjeni plin.
Tudi za Rusijo, ki je začela odpirati alternativne poti za izvoz plina, neuspeh pogajanj ne bi bil tako kritičen kot nekoč, čeprav je lani Gazprom prek omrežja ukrajinskega Naftogaza poslal 87 milijard kubičnih metrov plina, kar je več kot 40 odstotkov njegovega izvoza v Zahodno Evropo in Turčijo. A ruski plinski monopolist poleg že obstoječega Severnega toka 1 zdaj postavlja še dve alternativi ukrajinski poti, Turški tok in Severni tok 2, ki se bliža zgraditvi kljub sankcijam z druge strani Atlantika. Če Rusija ne bi več pošiljala plina prek Ukrajine, bi ta precej izgubila, saj je doslej za tranzit dobivala na leto okoli tri milijarde dolarjev. V četrtek je Putin na svojem maratonskem srečanju z novinarji ponovno zagotovil, da bo Rusija ne glede na gradnjo drugih plinovodov ohranila tranzit čez Ukrajino. Opozoril je, da je ta pot daljša kot pot čez Baltsko morje, a da Rusijo ukrajinski tranzit še vedno zanima, ker je »udoben« in se je izkazal zlasti pri dostavi plina v srednjo in južno Evropo.
