Tiskane izdaje
Vendar je ta sila prav pri preskrbi z energijo posebno šibka. Približno četrtino vsega zemeljskega plina uvozi iz Rusije, od tega 80 odstotkov po plinovodih, ki tečejo čez ozemlje Ukrajine. To daje Rusiji v roke močno orožje, s katerim lahko brani kar več svojih interesov hkrati. Po eni strani »prepričuje« Ukrajino, naj se prehitro ne otrese vpliva nekdanje matice (denimo z vstopom v Nato ali s tesnejšim sodelovanjem z EU), po drugi strani pa daje Evropi vedeti, da lahko na zanesljivo preskrbo z energijo računa le, če bo dala Rusiji mir na njenem dvorišču. Takšno ravnanje ni pretirano poslovno, je pa učinkovito.
Evropska unija to ve, vendar nima posebno srečne roke pri poskusih, da bi presekala začarani krog. »Diverzifikacija virov energije« je načelo, ki se ob izbruhu vsake krize, podobne sedanji plinski, prebije na vrh prednostnih nalog politikov in uradnikov. Ve se celo, kaj naj bi pomenila - pospeševanje uporabe energije, ki ne temelji na (uvoženih) nafti in plinu, pri teh pa vzpostavljanje novih dobavnih kanalov.
Če se vrnemo k plinu - projekt, ki je že dolgo na mizi, pa ne zaživi, je plinovod Nabucco. Ta naj bi čez Turčijo v Evropo pripeljal plin z območja Kaspijskega morja in se ognil Rusiji. V času gospodarskega razcveta, ko se je zdelo, da bi se zanj našel tudi denar, so Rusi storili vse, da bi ga »zminirali«. Neslavni delež pri tem ima tudi Slovenija, saj smo uradno še vedno del Gazpromovega projekta Južni tok (ki bi obšel Ukrajino). No, posebej sram pa nas ni treba biti, saj v plinski igri stavijo na več kart tudi druge članice EU.
Je pa tako nemogoče oblikovati enotno energetsko politiko Unije. Zato se pri plinu dobro ve, kdo ima v rokah prave adute in jih izigra takrat, ko so mu v prid. Ko je, denimo, zunaj deset stopinj pod ničlo.
