Tiskane izdaje
Nekaj dni pred začetkom 29. olimpijskih iger v Pekingu je bolje biti Juan Antonio Samaranch kakor Jacques Rogge.
Oba bosta v petek zvečer sedela v častni loži državnega stadiona, ki so ga ljudje poimenovali Ptičje gnezdo. Medtem ko bo Španec otvoritveno slovesnost spremljal z umirjenostjo bivšega funkcionarja, ki se je o pravem času znašel na pravem mestu in ki je Kitajcem pomagal, da se jim je pred očmi odprla prihodnost, osvetljena z uresničitvijo olimpijskih sanj, njemu pa je padel v žep velikodušni izraz njihove zahvale, bo Belgijec napeto čakal na to, ali bo Peking v prihodnjih dveh tednih prekršil še katero od obljub, ki jih je v imenu olimpijskih načel dal on sam, in ali bo njegovo ime prav tukaj objavljeno s prezirom, zaradi sprejetih kompromisov v zvezi z internetom in človekovimi pravicami ter dvoma o morali, s katero bi se moral ponašati človek na tej funkciji.
Ko je Mednarodni olimpijski komite (MOK) 13. julija 2001 izglasoval, da bo naslednji gostitelj olimpijskih iger Peking, je bil to še en športno-diplomatski uspeh Juana Antonia Samarancha, ki je tri dni pozneje končal 21-letni mandat predsedovanja MOK, dan po odhodu v pokoj pa je praznoval 81. rojstni dan. V teh letih je med drugim prepričal 160 držav (od 167, kolikor jih je takrat obstajalo), naj ne bojkotirajo olimpijskih iger v Seulu (1988). Čeprav zdaj najbrž ne bi mogli dokazati, da je bil Samaranch v resnici prepričan, da bodo olimpijske igre Kitajsko pognale v smer, v katero se je po igrah napotila Južna Koreja, ko je odpravila vojaško diktaturo in stopila na pot trajne demokracije, bodo ob njegovo ime vsekakor zapisali to blaženo iluzijo - kot znamenje idealizma ali morda optimizma, vsekakor pa prej kot znamenje pozitivnega odnosa do težkih vprašanj kakor kot oportunistični izgovor za problematične odločitve, motivirane z lastnimi interesi.
Sicer pa bivši predsednik MOK ni bil edini, ki je verjel v spremembe pod olimpijskim vplivom. Lahko bi na široko razpravljali o tem, ali je bila izbira Pekinga poteza po liniji najmanjšega odpora in večje koristi za multinacionalke ali pa bi bilo morda pomembneje poiskati odgovor na vprašanje, kaj je tisto, kar bi lahko Kitajsko v resnici naredilo drugačno, bolj odprto in svobodno, pa čeprav bi bil na koncu vsega odgovor en sam porazen, a iskren - nič.
Nekje blizu Samarancha in Roggeja bo v Ptičjem gnezdu sedel ameriški predsednik George Bush, in to ne le z ženo Lauro, ampak tudi z očetom in eno od dvojčic. Družinski prihod Bushevih na olimpijske igre je precedens v kitajskem protokolu (ki vsem drugim voditeljem držav dovoljuje, da pripeljejo s seboj enega samega gosta, pa naj bo to zakonski tovariš ali zunanji minister), pa tudi v politični simboliki predsedniškega slovesa ne le od Kitajske, temveč tudi od obljube, ki sta jo dala oče in sin, ko sta trdila, da bosta azijsko silo prisilila oziroma pripravila do tega, da končno sprejme demokracijo. Od vsega tega so ostali zablokirani internet, zaprti disidenti in utišani novinarji, vse to pa je prekrito z bleščečo podobo kitajske enotnosti, ki vsaj navzven nikomur ne dovoljuje, da bi podvomil o tem, da so prav takšne, torej strogo nadzorovane olimpijske igre izraz svobodne volje večjega dela družbe, ki je ponosna na to, da morajo misijonarji zahodne ureditve eden za drugim priznati poraz.
Medtem ko bosta bogati Samaranch in skrušeni Rogge sedela z ramo ob rami z odhajajočim Bushem in okoli 90 drugimi voditelji držav, se bo vprašanje za olimpijsko zlato medaljo glasilo, katera je tista linija večjega odpora, ki bi se je bilo treba držati, ne da bi ogrozili ideale demokracije in vrednost svobode, da pa hkrati prav tako ne bi zamudili niti ene same priložnosti za konstruktivno komuniciranje s Kitajsko.
Same olimpijske igre na to vprašanje ne ponujajo odgovora. Igre so Peking spremenile tako, kakor lepotni kirurg zgladi lica, polepša nos in odpravi podbradek, ne da bi se dotaknil tudi pacientovih možganov in srca, kaj šele duše. Vsekakor bi bilo zdaj dejanje obupa, če bi tik pred začetkom iger s prstom kazali na bivšega predsednika MOK, ker pekinške kandidature ni že takrat postavil na trdnejše politične temelje, ali morda na sedanjega, ker se je s kitajskimi oblastmi pogajal o internetu. Ko se bo iz Ptičjega gnezda proti nebu pognal ognjemet, bo to vsekakor pravi trenutek za razmišljanje o tem, ali so olimpijske igre tisti nič, ki ga omenjajo kot odgovor na vprašanje, kaj bi lahko Kitajsko pripravilo do tega, da bi postala svobodna družba.
