Tiskane izdaje
Unija nima pripravljenega rezervnega scenarija, če bi lizbonski pogodbi na Irskem spodrsnilo še drugič, tokrat dokončno. To zatrjujejo tako na Švedskem kot tudi v naslednji predsedujoči članici Španiji, predsednik evropskega parlamenta Jerzy Buzek pa se je pravkar odpravil na zeleni otok, da bi irskim volivcem predstavil hudo odgovornost. Če namreč tudi v drugo ne bodo potrdili lizbonske pogodbe, kot so storili z niško na »popravnem izpitu« leta 2003, ko je bil na tehtnici sprejem desetih novink, si bodo na vest nakopali neizogibne in dolgoročne posledice.
Teh pa ni malo. Spodletela ratifikacija lizbonske pogodbe bi pomenila, da si Unija ne bo omislila za poltretje leto izvoljenega predsednika evropskega sveta, kar bi zmanjšalo njeno prepoznavnost na mednarodni sceni. Ruski državni poglavar Vladimir Putin, denimo, se je moral v dveh kremeljskih mandatih pogovarjati s kar 16 predsedujočimi državniki, kar Uniji nikakor ne zagotavlja kontinuitete. V vodo bi padla prizadevanja, da se novemu visokemu predstavniku za zunanje zadeve in varnostno politiko, ki bi bil hkrati podpredsednik komisije, poveča politični vpliv in bi naposled uskladil včasih disonančno delovanje obeh institucij. Skupnost bi ostala brez učinkovit(ejš)ega načina glasovanja v svetu EU, čeprav bo novi sistem dvojne večine (55 odstotkov držav, ki morajo predstavljati 65 odstotkov prebivalstva) zaradi državniškega barantanja pri sklepanju lizbonske pogodbe v najboljšem primeru uveljavljen šele leta 2014.
Evropski parlament bi ostal brez novih pristojnosti, saj mu lizbona omogoča povečanje soodločanja s svetom EU na kakih 60 dodatnih področij, med njimi - prvič doslej - o celotnih izdatkih za kmetijsko politiko, ki je druga najvišja proračunska postavka. Brez nove pogodbe bi bil evropski parlament tudi ob suvereno pravico odločanja o predsedniku evropske komisije, ki ga bo evropski svet po lizboni lahko samo še predlagal poslancem. In, navsezadnje, z zavrnitvijo pogodbe se Irski utegne zgoditi, da bo že v sedanjem mandatu evropske komisije ostala brez predstavnika v Berlaymontu. Skratka, če Irci 2. oktobra dokončno pokopljejo lizbono, se bodo odpovedali eni ključnih koncesij, ki so si jih izborili po prvem referendumu, kajti decembra lani je evropski svet sklenil, da bo vsaka članica Unije tudi v prihodnje obdržala »svojega« komisarja.
Če bo na referendumu prevladal Ne, bomo pač nadaljevali po niški pogodbi, se je švedski premier Fredrik Reinfeldt s skandinavsko mirnostjo odzval na špekulacije o morebitni zavrnitvi lizbone. Toda realnost utegne biti precej hujša. Če namreč po nici ostane nica, bo prav predsedujoča članica skupnosti lepila razbiti porcelan, prva in najnujnejša naloga pa bodo pogajanja o novi evropski komisiji. Kajti po niški pogodbi mora biti število komisarjev manjše od števila članic skupnosti; za koliko in na kakšen način naj oklestijo »vlado« Unije, pa državniki tedanje petnajsterice decembra 2000 v Nici niso določili.
Iz sredine tiskane izdaje Dela
