Tiskane izdaje
Peking - »Mirno bom počakal v zaporu. Tudi očeta so nekajkrat zaprli. On je moj vzornik in šel bom po njegovih stopinjah.« Te besede je zapisal Bo Xilai v pismu, poslanem sinovom in družinskim članom pred izrekom sodbe. Obtožbe je zavrnil in sodbo označil za nepravično.
Že zato, ker je njegovo pismo, napisano 12. septembra, več dni potovalo iz rok v roke privržencev, je očitno, da se je primer Bo Xilaija dotaknil občutljivega političnega živca in da se ne bo končal tudi po tem, ko se bodo za padlim princem zaprla železna vrata enega najelitnejših kitajskih zaporov.
Bo Xilai bo kazen predvidoma prestal v zaporu Qingcheng nedaleč od Pekinga. Toda nekateri kitajski analitiki menijo, da je preveč karizmatičen in uporniški, da bi mu dovolili biti blizu drugih zapornikov z bogatimi političnimi izkušnjami (denimo nekdanjega ministra za železnice Liu Zhijuna, ki tam prestaja dosmrtno kazen), zato bodo zanj dogradili posebno zaporno stavbo.
Potem ko se je kitajska komunistična partija začela boriti proti korupciji v svojih vrstah, se je število visokih uradnikov, obsojenih na dolge zaporne kazni, tako povečalo, da je morala vlada zgraditi še nekaj razkošnih zapornih stavb, med drugim tudi zapor Yancheng, ki ga neposredno upravlja pravosodno ministrstvo. Bo Xilaijevo ženo Gu Kailai, ki prestaja dosmrtno kazen zaradi umora britanskega poslovneža, so menda premestili prav v Yancheng, kjer so celice podobne hotelskim sobam z udobnimi posteljami, zasebnimi kopalnicami in senčnatimi vrtovi.
Nikoli ne veš kdo bo naslednji
Zakaj kitajski voditelji omogočajo politikom, obsojenim za gospodarski kriminal, takšne razmere v zaporu, saj so te pogosto precej boljše od tistih v povprečnih stanovanjih v državi z več kot sto milijoni ljudi pod pragom revščine? Eden od razlogov je ta, da noben kitajski uradni predstavnik ne more biti popolnoma prepričan, da se država v naslednjem krogu protikorupcijske kampanje ne bo lotila njegove partijske frakcije in nazadnje tudi njega. To ne pomeni, da na Kitajskem ni več resnično »čistih«. Vendar jih je zelo malo. Večina je vendarle »siva« in pri njih je mogoče sumiti, da so obogateli zaradi političnega vpliva, vendar si nihče ne drzne preiskovati izvora njihovega premoženja.
Drugi in verjetno pomembnejši razlog je ta, da sedanje partijsko vodstvo noče biti podobno izvajalcem političnih pregonov iz časa Mao Zedongove velike kulturne revolucije. Bo Xilai je v pismu hotel opozoriti prav na takšne podobnosti. Ne samo da je poudaril, da je bilo njegovo sojenje farsa in da ni vedel nič ne o denarju ne o vili, ki ju je Gu Kailai dobila od kitajskih tajkunov v zameno za nekatere bančne storitve in davčne olajšave, ampak je spomnil ljudi tudi na strašno usodo njegovih staršev.
Očeta Bo Yiboja so leta 1967 privedli na pekinški Delavski stadion na javni linč kot »privrženca kapitalistične poti«. V obtožnici, ki so jo sestavile Rdeče straže, so zapisali, da doma gleda tuje filme in da ima njegova družina s sedmimi otroki 14 zimskih plaščev. To je bil pomemben dokaz o njihovi buržoazni razvajenosti. Pred ljudskim sodiščem se je vedel podobno kakor njegov sin na nedavnem zaslišanju – spretno je zanikal kakršno koli krivdo in se nikakor ni hotel javno pokesati za svoje grehe. Obsodili so ga na dvanajstletno zaporno kazen, v zaporu so ga mučili in psihično trpinčili, večkrat je moral tudi stradati.
»Ob posteljo sem postavil mamino fotografijo,« piše Bo Xilai v svojem pismu. »Pri materinski dobroti se ne počutim osamljenega.« Tudi mamo Hu Ming so preganjali takrat kot njegovega očeta, ki je bil nekoč finančni minister. Tudi njo so mučili in v uradni dosje zapisali, da se je ubila zaradi strahu pred ljudskim sodiščem, čeprav prevladuje mnenje, da je umrla med mučenjem.
"Prestal bom najhujše trpljenje"
Z nekaterimi spretnimi trditvami je Bo Xilai poskušal namigniti, da se sedanja oblast vede tako kakor tista v času velike kulturne revolucije.
Vendar se je Bo zameril partijskemu vodstvu in zlasti predsedniku Xi Jinpingu prav zato, ker je poskušal oživiti »rdečo ideologijo« z ikonografijo, ki je zelo podobna tisti iz šestdesetih let. Tako se je njegov primer spremenil v ideološki obračun med »levimi« in »desnimi«, »rdečimi« in »črnimi«, »socialističnimi idealisti« in »neoliberalnimi kapitalisti«.
»Oče in mati sta preminila, vendar njune poučne besede še naprej živijo globoko v meni,« piše Bo v pismu. »Nikoli ju ne bom izdal, nikoli ne bom osramotil njunega slavnega imena. Prestal bom tudi najhujše trpljenje. Ni pravično, da me pošiljajo v zapor, vendar bo nekega dne moje ime spet čisto.« Zadnja trditev je zelo negotova. Gotovo pa bo Boju v zaporu precej udobneje, kakor je bilo njegovemu očetu pred pol stoletja.
