Tiskane izdaje
Versajska mirovna pogodba je brzdala skrajna nacionalna čustva le do leta 1939. »Najbolj pametni zgodovinarji pravijo, da je bilo obdobje med prvo in drugo svetovno vojno zgolj začasno premirje,« pravi zgodovinar in upokojeni profesor z ljubljanske Fakultete za družbene vede Janko Prunk. Slovenci so v prvo svetovno vojno vstopili kot podaniki krone in iz nje izšli, čeprav le za kratek čas, kot vladarji na svoji zemlji.
Mineva sto let od atentata na avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in s tem od začetka prve svetovne vojne. V Sarajevu nameravajo prestolonasledniku postaviti spomenik, v Beogradu pa njegovemu atentatorju Gavrilu Principu.
Razumem, zakaj v Srbiji Principu postavljajo spomenik; prva svetovna vojna je bila za Srbe velikansko, častno dejanje, po drugi strani pa tudi velika tragedija … Iz prve svetovne vojne je Srbija izšla zmagovita, povečala je svoje ozemlje, svojo državo je razširila na vse Jugoslovane … To je bila velika zmaga, višek srbske zgodovine. Zato jih razumem.
Me pa čudi, da v Sarajevu postavljajo spomenik Francu Ferdinandu, prestolonaslednik ni bil naklonjen niti muslimanom niti Srbom … Nekoliko se je spogledoval s Hrvati, ki jim je znotraj habsburške monarhije obljubljal visok status, trializem, s katerim bi oslabil Madžare. Ampak zgodovino skozi leta tolmačijo in vlačijo na vse načine, zato bo verjetno za Srbe Gavrilo Princip ostal junak, o nesrečnem prestolonasledniku pa bodo verjetno še večkrat razpravljali.
Velika vojna je na novo razmejila Evropo, propadali so imperiji, na njihovem mestu pa je nastal mozaik nacionalnih držav. Kako usodna je bila za Evropo?
Zelo usodna, za nekatere narode celo bolj kot druga svetovna vojna. Nekateri narodi so v prvi svetovni vojni imeli več žrtev kot v drugi. Recimo Francija, ki je v prvi svetovni vojni zelo krvavela, izgubila je skoraj dva milijona mož. Zato so ji Francozi nadeli ime la Grande Guerre [velika vojna]. Vojna je bila izredno krvava tudi za Angleže, ki so izgubili velik del politične in celo intelektualne elite.
Kaj je prva vojna pomenila za srednjo Evropo, kjer je pred usodnim strelom 28. junija 1914 vladala avstro-ogrska monarhija?
Za srednjo Evropo sta bili krvavi prva in druga svetovna vojna. Povzročila je velikanski pretres, ne samo na frontah, razpadla je habsburška monarhija, tvorba, ki je bila prisotna stoletja. Predstavljala je civilizacijsko območje, na katerem so ljudje napredovali gospodarsko, znanstveno … Dunaj je bil špica, bil je četrto kulturno in znanstveno središče v Evropi, takoj za Berlinom, Londonom in Parizom.
A je imela monarhija od leta 1848 nacionalne probleme, ki jih ni mogla in znala rešiti, tudi zaradi preveč potentnega nemškega nacionalizma. Dunaj se je opiral na Nemčijo, ki pa je hotela gospodariti celotni srednji Evropi in zato nemški narod v Avstriji ni bil pripravljen na kompromis z drugimi narodi, zlasti slovanskimi. Samo Madžari so bili dovolj močni, da jim je uspelo izsiliti dualistični kompromis. Vsi resni zgodovinarji menimo, da je ta kompromis oslabil habsburško monarhijo. Drugi narodi so bili jezni, dobili so avtonomijo, čeprav niso bili ne vem kako veliki.
Na bojiščih prve svetovne vojne se je borilo 60 milijonov vojakov, 9 milijonov se jih ni nikoli vrnilo domov. Vojna je verjetno pustila močan pečat ne le v političnem življenju naroda, ampak tudi v vsakdanjem življenju vsakega posameznika?
Razpadli so avstro-ogrski, turški in ruski imperiji, kar je bil velikanski pretres za svet in ravno tako odločilno je vojna pretresla mentaliteto. Ljudje po prvi svetovni vojni niso več tako razmišljali kot prej, predvsem kmetje, ki so trpeli na frontah in so si mislili: 'Fej, barabe sakramenske, naši voditelji sedijo doma, nas pa pošiljajo v klavnico.' Če nekdo tri leta živi v jarku, vsak trenutek ga lahko ubijejo … razmišlja o ženi, otrocih, o tem, kdo zdaj orje njivo … takrat je pripravljen na čisto vse, zato je iz prve svetovne vojne izšla ta strašanska napetost, ki je zanetila revolucije.
Ko je v Evropi zavladal mir, so bili ljudje veseli … Nihče več ni verjel starim elitam; ne gospodom grofom, ne advokatom, tudi župnikom ne, zlasti ne v Avstriji, kjer je duhovščina močno navijala za cesarja, za monarhijo.
Slovenske dežele verjetno
Kako je prva svetovna vojna, predvsem apetiti Italijanov in Nemcev po slovenskih deželah, vplivala na razvoj političnih dogodkov?
Do spomladi 1915, prvo leto vojne, so Slovenci, tako politične elite kot večina ljudi, podpirali monarhijo. Želeli so si samo nekaj več avtonomije in niso imeli kam. Takrat Srbiji za nas ni bilo dosti mar. Ko se je srbska vlada med veliko avstrijsko ofenzivo decembra 1915 umaknila iz Beograda v Niš, je Nikola Pašić tam zapisal vojne cilje Srbije: 'osvoboditev vseh naših zasužnjenih bratov, Hrvatov in Srbov'. Slovencev ni bilo omenjenih, k sreči je bil v tistem času tam Slovenec, kustos v narodnem muzeju Niko Županič, ki je Pašića osebno poznal in ga je opomnil: 'Nikola, kje smo mi.' Pašić je nato na roko zraven dopisal še Slovence.
Torej Srbi sprva niso bili zainteresirani za nas in ne mi zanje. Nato so se začele razmere zaostrovati. Slovenski narod je izvedel, da antanta Italiji obljublja habsburška ozemlja – Primorsko, Trst, Istro in Dalmacijo. V tistem trenutku je slovensko politično vodstvo, predvsem liberalci, poskušalo navezati stik s carsko Rusijo. Ko so jih prosili, naj preprečijo londonski pakt, saj bo močno škodoval Jugoslovanom, je ruski zunanji minister Sergej Dimitrijevič Sazonov napihnjeno in imperialistično odvrnil: 'Povejte vi vašim Kranjcem, da carska Rusija ne bi niti za pol dneva tvegala podaljšanja vojne, če bi šlo za Kranjsko.'
To je v slovenskih deželah povzročilo velik stres, saj so se vedno zanašale na 'matjuško Rusijo'. Zato so se začeli še bolj oklepati Avstrije, saj če bi zmagala antanta, bi Italija zasegla celotno zahodno Slovenijo. Leto dni je nato vladalo takšno vzdušje, branili so monarhijo, a brez navdušenja. Zato so se Slovenci borili na soški fronti in v Galiciji.
Načrte s slovenski deželami
To je bil verjetno najtežji trenutek v slovenski zgodovini; če bi branili monarhijo, so nam Nemci pretili z germanizacijo, če bi podprli antanto, bi bili razkosani še huje. In zato so slovenski politiki, predvsem Janez Evangelist Krek, spoznali, da je treba večjo avtonomijo za Slovence izboriti še med vojno, ko je monarhija potrebovala vojake in davkoplačevalce, in tako je nastala Majniška deklaracija.
Kako pomemben je bil ta dokument za Slovence?
Deklaracijo so v zadnjih 50 letih, za časa mojega zgodovinskega delovanja, interpretirali različno. Še nekateri moji profesorji so o njej pisali negativno, češ da so v njej neki habsburški okviri. Danes jo zgodovinska znanost ocenjuje kot zelo pomemben dokument slovenskega naroda. Bila je revolucionarna, rušila je obstoječo monarhijo, tako da ne bi bilo več dualizma, ampak bi nastala tretja enota, ki bi emancipirala Jugoslovane. Ampak realizacije ne bi bilo, če ne bi bil nemški narod vojaško poražen. Slovencem in Jugoslovanom je bila zmaga antante posredno v prid, Nemci so bili oslabljeni in nas niso mogli več držati za vrat.
Majniška deklaracija je vodila v ustanovitev države SHS, v kateri so Slovenci, čeprav le za kratek čas, prvič okusili samostojno politično življenje. Kako pomembno je to kratko obdobje?
V tem mesecu dni so se Slovenci degermanizirali. Novembra je javno življenje na Slovenskem postalo slovensko. Do takrat je pouk v skoraj vseh srednjih šolah potekal v nemščini. Javni uradi so delovali v nemščini. V mesecu dni se je vse poslovenilo. Vlada, ki je bila postavljena, je bila vlada Srbov, Hrvatov in Slovencev za Slovenijo. Namesto avstrijskih uradnikov ni prišla kar neka politična garnitura iz Zagreba. Slovenski narod je suvereno in samostojno živel mesec dni.
A je Slovenijo, Evropo in svet čakalo še eno krvavo poglavje zgodovine.
To, kar se je klobasalo med prvo svetovno vojno, in dogovori, s katerimi so dosegli mir, ni pomenilo nič. Najbolj pametni zgodovinarji pravijo, da je obdobje med prvo in drugo svetovno vojno zgolj premirje. Spoznanje, da bo še tretja vojna za Evropo pomenila samomor, je prineslo potrebo po združevanju.
Danes v kontekstu evropskega povezovanja, ki ga pooseblja EU, mnogi ponavljajo, da se dogodki izpred stotih let ne morejo ponoviti. Je kaj takega res tako nepredstavljivo?
Evropa je postala območje, kjer je blagostanje veliko, kjer je največ socialne pravičnosti, kjer je največ demokracije in enakopravnosti … Ampak ta Evropa je bila še pred 60 leti tako sprta, da so narodi poskušali uničiti drug drugega. V nekaj desetletjih je težko povsem spremeniti mentaliteto, kljub temu da je edino prav, da si med seboj pomagamo, sodelujemo, da ni več meja … A ko pride najmanjša gospodarska kriza, se hitro vsak prime za denarnico, da mi ne bi 'lenuh', četudi je moj sosed, kaj vzel. To bo še trajalo ...
