Tiskane izdaje
Berlin – V treh kriznih letih za evrsko območje ni manjkalo srečanj med nemškimi in francoskimi prvaki, kanclerka Angela Merkel in predsednik François Hollande pa sta se danes v Ludwigsburgu spomnila nečesa posebnega: petdesete obletnice zgodovinskega obiska Charlesa de Gaulla, ki sta mu sledila podpis elizejske pogodbe in novo obdobje v odnosih med državama ter v vsej zahodni Evropi.
General je med vojno vodil francoski upor proti nacističnemu okupatorju, na stopnicah veličastnega baročnega gradu v Ludwigsburgu pa je, in to tudi v nemščini, vseeno čestital nemški mladini. »Čestitam vam, ker ste mladi! Dovolj je opazovati ogenj v vaših očeh (...), pa smo lahko prepričani, da vas je to navdušenje izvolilo za mojstre življenja in prihodnosti.«
Več kot deset tisoč mladih Nemcev, ki jim je bilo zaradi »milosti poznega rojstva« prihranjeno sodelovanje v grozljivi vojni, je skočilo na noge. Mnogi med njimi so v letih, ki so sledila, svoje starše in stare starše začeli izpraševati o nacističnih grehih, kar je Nemčiji podarilo nekakšno kolektivno psihoanalizo ter jo dokončno usmerilo v Evropo. Pred tem je nemški kancler Konrad Adenauer več dni potoval po Franciji in se udeležil maše v katedrali v Reimsu. Po zgodovinski spravi med Nemci in Francozi se je vsa zahodna Evropa podala na pot blaginje, kakršno si je bilo na ruševinah druge svetovne vojne le težko predstavljati.
Nedosegljivi
Današnji voditelji Nemčije in Francije ne morejo pričakovati takšnega ljudskega sprejema, pa ne le zato, ker si ni več mogoče predstavljati, da bi množice tako kot ob de Gaullovem obisku preprosto preskočile nizke ovire in se približale voditeljem. Danes politike varujejo stotnije policistov – predsednik Hollande je s seboj pripeljal kar svojo elitno varnostno službo – in tudi Evropejci so veliko bolj cinični do njih. Še posebno zdaj, ko kriza spreminja same temelje evropske socialne ureditve, kakršno smo poznali v letu skupne valute v večini evropskih držav.
Neenotni
Tudi o spopadu s krizo si še niso vsi čisto edini. Nemčija je že sredi prejšnjega desetletja obračunala s številnimi skrajnostmi države blaginje, pod sedanjo kanclerko so podaljšali še pokojninsko dobo in vsaj doslej so v Berlinu po teh vzorcih narekovali tudi boj proti evrski dolžniški krizi.
Francija temu še ne sledi popolnoma, Hollande in Merklova pa sta se v Ludwigsburgu kljub temu spet zavzela za tesnejše sodelovanje obeh držav, ki je po njunem prepričanju bistveno za premagovanje krize.
»Naj živi francosko-nemška mladina, naj živi evropska mladina!« je na koncu svojega govora v francoščini povedala nemška kanclerka. »Naj živi nemško-francosko prijateljstvo!« je v nemščini odgovoril francoski predsednik.
Več Evrope
Tudi ministrski predsednik dežele Baden-Württemberg Winfried Kretschmann je poudaril, da za premagovanje sedanjih težav potrebujemo več Evrope, in ne manj, toda besede so eno, dejanja pa nekaj čisto drugega.
Mogoče pa si bodo nemški in francoski politiki za uspešno premagovanje krize lahko čestitali 22. januarja, ko bodo v Berlinu skupaj proslavili petdeseto obletnico sklenitve elizejske pogodbe? Vsaj nemški zunanji minister Guido Westerwelle v intervjuju – tudi za Delo – verjame, da bo september lahko prinesel preobrat v evropski dolžniški krizi, če bomo nadaljevali sedanjo usmeritev.
