Po zaupnici je lahko v Rimu marsikaj drugače

Berlusconiju so žvižgali pred senatom, njegovi oporečniki napovedujejo novo parlamentarno skupino.

Objavljeno
02. oktober 2013 22.04
Tone Hočevar, zunanja politika
Tone Hočevar, zunanja politika
Ko je števec na veliki tabli rimskega senata pokazal, da Enrica Letto podpira 235 senatorjev, samo 70 pa jih je proti,­ je nenadoma postalo jasno, da je Silvio Berlusconi s poskusom strmoglavljenja vlade­ v resnici­ poskrbel za politično­ povezovanje, kakršnega ni bilo od prvih povojnih let, ko so bili združeni vsi nasprotniki fašizma. Imeli so skupno vlado, skupaj so sestavili ustavo, ki velja še danes.

Takoj po drugi svetovni vojni so komunisti in demokristjani reševali deželo morebitnih obračunov zaradi preteklosti, preprečili so, zahvaljujoč tudi komunistom, maščevanje nad fašisti. Zdaj njihovi nasledniki skupaj z nasledniki fašistov rešujejo najhujšo povojno krizo. Pri tem so se včeraj nepričakovano uprli najmočnejšemu politiku zadnjega obdobja, Silviu Berlusconiju, ki se je še pred nekaj dnevi zdel večen in vsemogočen.

Berlusconi, najprej gradbeni podjetnik, potem medijski mogotec, s pomočjo denarja domnevno vprašljivega izvora, je na politični sceni že dve desetletji. Deset let je bil predsednik vlade, dve leti je pomenil tudi hrbtenico vlade, ki so jo vodili drugi, osem let je vodil opozicijo, ki je bila močna in, zahvaljujoč Berlusconijevim televizijam, časnikom, založbam, bankam in reklamnim agencijam, ves čas tudi glasnejša od vlade nasprotne barve.

Njegova stranka Naprej, Italija je bila gibanje brez strankarske strukture. Berlusconi je odločal o vsem, plačeval stroške in delil nagrade. Potem je v svoje vrste poleg desnega krila nekdanjih krščanskih demokratov privabil skrajno desnico Mussolinijevih naslednikov. Znebil se je njihovega voditelja Gianfranca Finija in ga odrinil v temo. Podobno usodo so dočakali tudi vsi drugi, ki so si upali misliti po svoje in so to glasno povedali.

Če ne bi zabredel v kolesje škandalov in sodnih procesov zaradi korupcije in davčnih utaj, bi Berlusconi v miru lahko vladal, dokler bi hotel.

Zvesti pribočnik Angelino Alfano si je kot pravosodni minister izmišljal zakone, da Berlusconija niso že prej pravnomočno obsodili in zaprli. V zahvalo je Alfano dobil položaj formalnega voditelja Ljudstva svobode.

Škandali in razvratno življenje so pomagali k padcu Berlusconijeve tretje vlade, tedaj so se mu odrekli prijatelji in zavezniki. Predvsem nemška kanclerka Angela Merkel mu je zamerila, ker jo je zmerjal, da je matrona z debelo zadnjico. Iz nje se je pobalinsko norčeval tudi ob uradnih ­srečanjih.

Po padcu svoje vlade je v parlamentu leto dni podpiral tehnično vlado Maria Montija, ki sta jo postavila Merklova in predsednik Napolitano. Ko je mislil, da se lahko vrne na oblast, je Montija strmoglavil in sprožil volitve. A na njih ni zmagal. Privolil je v koalicijo z najhujšimi nasprotniki demokrati, ki so slavili zmago, vendar niso imeli večine v senatu. V Lettovo vlado je poslal pet ministrov, njegov prvi pribočnik Angelino Alfano je njen ­podpredsednik.

Točka preloma

Zares se je zapletlo šele to poletje po prvi pravnomočni sodbi zaradi davčnih utaj in korupcije. Prej je preživel petdeset sodnih procesov, obsodbi na štiri leta zapora in prepovedi javnih funkcij v zadevi Mediaset (šlo je za nakup in preprodajo filmov in televizijskih programov) se je pridružila še pravnomočna obsodba na plačilo pol milijarde evrov odškodnine zaradi goljufij in podkupovanja pri nakupu založbe Mondadori.

Pravnomočna zaporna kazen po lani sprejetem zakonu pomeni tudi slovo od parlamentarne funkcije, tega pa voditelj italijanske desnice ni mogel pogoltniti. Pričakoval je predsedniško pomilostitev ali vsaj parlamentarno glasovanje proti njegovemu izgonu iz senata. Ker so v senatni imunitetni komisiji glasovali za njegovo slovo od senata, je Berlusconi hitro izgubil razsodnost. Njegove poteze zadnjih tednov so bile vedno manj racionalne, v Ljudstvu svobode se je – sodeč po včerajšnjem glasovanju – rojevala struja nezadovoljnežev, vse bolj tudi nasprotnikov, ki so začutili, da Vitez ni več tako močan, kakor so bili ­vajeni.

Ko so se uprli tudi najbližji sodelavci z Angelinom Alfanom na čelu in se postavili na stran Enrica Lette in njegove vlade, je Silvio Berlusconi včeraj sklonil glavo. Kaj se bo v stranki dogajalo poslej in ali bo preživela taka, kakršna je bila, ni jasno. Alfano menda s somišljeniki že pripravlja svojo parlamentarno skupino.

Ker mogotec Berlusconi ni več tako brezmejno vsemogočen, se utegne zgoditi še marsikaj. Popolnoma in za vedno pa ga vendarle ni mogoče odpisati. Bogat je in veliko ljudi je odvisnih od njega. Niti to ni gotovo, ali ga bo stisnila v kot 28-letna ljubica, ki zahteva poroko.