Tiskane izdaje
Nevladna organizacija Clean Clothes Campaign je iz nizozemske ad-hoc feministične koalicije v dveh desetletjih prerasla v eno najvplivnejših organizacij za varstvo pravic delavcev v tekstilni in oblačilni industriji s podružnicami v 15 evropskih državah, ki je na modni zemljevid vrisala korporativno družbeno odgovornost.
Cene, s katerimi trgovci z oblačili in modne znamke mamijo kupce – poslovno obleko je v Tescu mogoče kupiti že za 25 funtov, žensko obleko v Walmartu za devet dolarjev, kavbojke v Carrefouru pa za osem evrov – niso le prenizke, da bi bile resnične, temveč tudi prenizke, da bi bile pravične, so prepričani pri Clean Clothes Campaign. Zato se bojujejo za odpravo suženjskih delovnih razmer v državah z močno tekstilno in oblačilno industrijo. Delavcem zagotavljajo podporo pri zahtevah za spoštovanje njihovih pravic in boljše plačilo, opozarjajo trgovce z oblačili in modne znamke o spoštovanju kodeksov poslovanja, lobirajo pri vladah za sprejetje strožje delavske zakonodaje, ozaveščajo potrošnike in sprožajo odmevne kampanje. Pomaga jim več kot 200 nevladnih organizacij, sindikatov in zvez potrošnikov, vključenih v njihovo mrežo. Pogovarjali smo se s predstavnikom matične organizacije Jeroenom Merkom.
Ko pomislimo na suženjstvo, si najprej predstavljamo tekstilne potilnice (angl. sweatshops) v azijskih državah. Zakaj sta tekstilna in oblačilna industrija simbol sodobnega suženjstva?
Tekstilna in oblačilna industrija zaposlujeta več milijonov ljudi in sta delovno intenzivni panogi, zato blagovne znamke svojo proizvodnjo nenehno selijo v države z najnižjimi zakonsko določenimi minimalnimi plačami in šibko delavsko zakonodajo. Tako je že od 19. stoletja, le da so se tedaj enake kršitve delavskih pravic kot zdaj v Bangladešu dogajale v Združenih državah Amerike, Veliki Britaniji in drugje v Evropi. Dolgo traja, preden delavci pridobijo dovolj moči, da se začnejo boriti proti kršitvam njihovih pravic in da se vzpostavi zakonodaja, ki jih varuje.
Katere so najpogostejše kršitve pravic tekstilnih delavcev?
Delavnik, ki je daljši od zakonsko določenega polnega delovnega časa, in prenizko plačilo zanj, mesečna plača globoko pod pragom preživetja, kraja dela plače zaradi delovanja v sindikatu; številne kršitve so povezane z odtegovanjem pravice do sindikalnega združevanja in neprimernimi delovnimi razmerami. V nekaterih državah, na primer v Indiji in Pakistanu, še vedno uporabljajo otroško delovno silo.
V katerih državah se dogaja največ teh kršitev?
V Indiji in Burmi so verjetno najslabše delovne razmere. Toda slabo se godi tudi tekstilnim delavcem na Kitajskem, Šrilanki, v Bangladešu in Kambodži. Glede zagotavljanja zdravja in varnosti pri delu je najslabše v Bangladešu. V tamkajšnjih oblačilnih tovarnah so pogosti požari; v obdobju 2005–2010 je v njih umrlo najmanj 172 delavcev, večina jih je izdelovala oblačila za mednarodno znane modne znamke oziroma trgovce z oblačili. Bangladeški delavci dobijo od 30 do 40 evrov na mesec, kar je manj od standarda Mednarodne organizacije za delo, ki je postavila spodnjo mejo pri dveh dolarjih na dan. V Kambodži pa delavke množično omedlevajo, ker so večino časa lačne.
Tekstilni delavci v Aziji praviloma ne morejo delati in hkrati skrbeti za družino. To je resen problem, saj so večina zaposlenih ženske. Če imajo otroke, jih morajo poslati k staršem na podeželje, ker v svojih bivališčih nimajo dovolj prostora zanje. Če zanosijo, dobijo odpoved. Ko lastniki podjetij uničijo življenje eni generaciji mladih žensk, jo zamenjajo z novo. V Indoneziji se je veliko kršitev dogajalo v 90. letih, zdaj je bolje. Junija letos je bil dosežen zgodovinski sporazum med znamkami športnih oblačil in obutve (med njimi so tudi Nike, Adidas in Puma), indonezijskimi proizvajalci in tamkajšnjimi sindikati, ki je delavcem v tej panogi prinesel pravico do sindikalnega združevanja.
Suženjske delovne razmere pa ne vladajo samo v Aziji, temveč tudi v nezakonitih tekstilnih delavnicah v samem srcu Evrope.
Res je. V Italiji, Španiji in drugih evropskih državah več tisoč delavcev dela v razmerah, ki so zelo podobne suženjskim. Vendar pojav ni tako množičen kot v Aziji.
Kako se Clean Clothes Campaign bojuje proti suženjskim delovnim razmeram in kršitvam pravic tekstilnih delavcev?
Sodelujemo z več kot 200 nevladnimi organizacijami in sindikati v državah z močno tekstilno in oblačilno industrijo. Ti nas obveščajo o razmerah in kršitvah v posameznih tekstilnih obratih, mi pa nato pritisnemo na modne znamke oziroma trgovce z oblačili, ki imajo tam svojo proizvodnjo. Veliko bolj učinkovito je, če konkretnim znamkam postavimo konkretne zahteve za odpravo konkretnih kršitev, kakor če se na njih obrnemo s splošnimi zahtevami, saj se ne morejo izgovarjati, da se nepravilnosti dogajajo v katerem drugem tekstilnem obratu.
Kako uspešni ste bili doslej?
Številne velike modne znamke so naše zahteve vzele zelo resno, potrošniki so veliko bolje seznanjeni o razmerah v proizvodnji oblačil kot na začetku našega delovanja. V Indoneziji smo dosegli, da so se delavci, ki so jih odpustili zaradi delovanja v sindikatih, vrnili na staro delovno mesto. Toda čaka nas še veliko dela.
Ali so kodeksi poslovanja – z njimi se modne znamke in trgovci z oblačili zavežejo, da njihovi dobavitelji spoštujejo določene socialne standarde –, ki so jih sprejele tako rekoč vse modne znamke, izboljšali delovne razmere?
Kodeksi poslovanja govorijo o določeni odgovornosti blagovnih znamk za varne in dostojne delovne razmere. Vendar je med oznanjanjem odgovornosti in dejanskim zagotavljanjem ustreznih delovnih razmer še vedno veliko razhajanje. Nekatera podjetja se trudijo, da bi določila iz kodeksa upoštevali vsi dobavitelji v proizvodni verigi, druga kodekse zgolj objavijo na svoji spletni strani, za njihovo uresničevanje pa ne storijo ničesar. Velike težave so z nadzorom. Včasih podjetja zanj najemajo komercialne revizorje, kar po naših dolgoletnih izkušnjah ni učinkovito. Veliko bolje bi bilo, če bi se predstavniki podjetij z lokalnimi nevladnimi organizacijami in pristojnimi sindikati pogovorili o največjih težavah tekstilnih delavcev pri svojih dobaviteljih in jih poskušali rešiti družno z njimi.
V katerih primerih javno navedete ime modne znamke ali trgovca z oblačili, v čigar tekstilnih obratih kršijo delavske pravice?
Če se podjetje, ki ga obvestimo o kršitvah pravic delavcev pri njegovih podizvajalcih, ne odzove na naša opozorila ali si ne prizadeva dovolj za odpravo kršitev. O medijski objavi imena podjetja odločajo tudi delavci. Včasih si prav oni tega ne želijo, ker se bojijo morebitne kazni.
Kakšna je vloga potrošnikov pri izboljšanju delovnih razmer v tekstilni in oblačilni industriji?
Potrošniki so v več pogledih pomemben igralec. Sami se odločajo, kaj bodo kupili, in od blagovnih znamk lahko zahtevajo podrobnosti o izdelavi določenega kosa oblačila ali obutve – resnici na ljubo se to zgodi redko. Če niso zadovoljni z odnosom lastnikov oziroma menedžerjev podjetij do zaposlenih, se lahko pridružijo številnim kampanjam ali sami organizirajo akcije. Če že modne znamke in trgovci z oblačili ne poslušajo delavcev, bodo vsaj potrošnike. Zato je ena od strateških nalog naše organizacije ozaveščanje in mobilizacija potrošnikov. Spodbujamo jih, naj kupujejo oblačila znamk, ki poslujejo po načelih pravične trgovine, čeprav tudi marsikatera od njih ne spoštuje vseh standardov, za katere si prizadeva naša organizacija. Takšnih znamk še ni veliko, so pa spodbuda in vzor drugim.
Bi lahko posplošili, da so poceni oblačila izdelana v suženjskih delovnih razmerah?
Mislim, da je verjetnost zelo visoka.
Iz NeDela
