Tiskane izdaje
Berlin – Še pred pedofili so položaj nemške stranke zelenih začeli spodnašati davki in tudi socialdemokratska stranka z zahtevo po večjem posegu v denarnice bogatašev ni pridobila veliko glasov. Analiza poraza nemške levice na nedeljskih parlamentarnih volitvah.
Vse politične stranke nemške levice v nedeljo niso izgubile glasov, socialdemokrati kanclerskega kandidata Peera Steinbrücka so jih celo pridobili, saj so leta 2009 prejeli le 23,3 odstotka. A tudi 25,7 odstotka ni veliko za stranko, ki bi Nemčiji rada dajala kanclerja ali kanclerko, njihovi idealni koalicijski partnerji iz stranke zelenih pa so v primerjavi s prejšnjimi volitvami celo izgubili 2,3 odstotka glasov ter Levica 3,3 odstotka.
Vse tri stranke skupaj so prejele celo za malenkost več glasov kot unija CDU/CSI kanclerke Merklove, a bi bila vladna koalicija med njimi, če bi jo sploh hoteli oblikovati, najbrž precej nestabilna. Nihče se noče preveč približati komunistični dediščini, ki jo še vedno istovetijo z Levico, v stranki Gregorja Gysija, Katje Kipping in Sahre Wagenknecht pa tli tudi spopad za sodobno levo politično vizijo. Na eni strani okopov še vedno stoji nekdanji finančni minister Oskar Lafontaine, ki se je odmevno sprl s svojo nekdanji socialdemokratsko stranko in ki zaradi bolezni tudi v svji novi stranki ne zaseda nobenega visokega položaja, za mnoge in še posebej za njegovo intimno prijateljico Wagenknechtovo pa je še vedno načelni vizionar družbene pravičnosti z globokim poznavanjem domače in mednarodne tematike.
Nekdanji vzhodnonemški odvetnik Gysi in Wagenknechtova se že spopadata za parlamentarno vodstvo svoje stranke, stranka, ki je v predvolilni kampanji nastopala s slogani kot »deliti je zabavno« in zahtevala prepoved najemniškega dela, pa se sooča z enakimi dilemami kot bolj salonske stranke nemške levice: če se držijo tradicionalnih načel družbene pravičnosti, se jim volilni delež krči. To dilemo dobro ponazarjajo tudi davčne odisejade zelenih. Na prvi pogled ne bi smelo biti nič narobe s parolo, naj najbogatejši nekaj drobtinic s svoje mize prepustijo manj srečnim. Bolje stoječi zeleni volivci pa so očitno preračunali, da »pravična« davčna višanja ponavadi ne dosežejo le zelo bogatih, ampak kar vse, ki premorejo nekaj premoženja - in so volili z nogami. K besedi se je že javil tudi nekdanji zeleni zunanji minister Joschka Fischer, ki med predvolilno kampanjo ni hotel pomagati Jürgenu Trittinu in njegovim. »Videti je, kot da se je sedanje vodstvo Zelenih sicer postaralo, ni pa še odraslo,« je v reviji Spiegel očital politik, ki je nekoč svoji stranki pomembno povečeval volilni delež. »Zastopalo je strategijo, ki ni pridobila nobenih novih volivcev, ampak celo odgnala stare. Namesto o okolju in Evropi, šolstvu in družinah so govorili le o davkih in dajatvah!«
Nemškim levosredinskim strankam ni lahko v bližini »Merkiavellija«, kot zlobneži imenujejo zmagoslavno kanclerko Angelo Merkel. Tej pripisujejo politično strategijo »asimetrične demobilizacije«, s katero tudi najbolj perečim vprašanjem odvzema ostrino, s tem pa tudi motivacijo političnim nasprotnikom. Pri evrskih in evropskih vprašanjih je Merklova tako poudarjala, da so socialdemokrati in zeleni soglašali z vsakim njenim korakom, a jih hkrati obsodila, da se zvazemajo za skupne varščine za evrske dolgove. Pri okoljevarstvenih vprašanjih je s postopnim slovesom od jedrske energije sama prevzela vodstvo, soglašala je z omejevanjem rasti najemnin in številnimi drugimi programi levosredinskih strank.
S takšno nasprotnico se je težko bojevati tudi v gospodarsko manj naklonjenih časih, kaj šele zdaj, ko se kanclerka hvali tudi s solidno gospodarsko rastjo in nizko brezposelnostjo. Zagovarjanje višjih davkov ter obsojanje slabo plačanih in socialno slabo zavarovanih delovnih mest ni prepričalo volivcev, ki tudi verjamejo, da je dosedanja vlada v Evropi dobro zastopala njihove interese. Toda Angela Merkel vseeno ni dobila dovolj glasov, da bi lahko vladala sama in tako socialdemokrati kot zeleni so zdaj v dilemi, koliko se ji lahko približajo, če sploh. Ni jim lahko. Nemška levica se mora soočiti z deli svoje dosedanje identitete in se hkrati vprašati o svoji odgovornosti do državljanov, pa čeprav bi bilo veliko lažje preprosto čakati, da kanclerka nasede pri iskanju koalicijskega partnerja.
