Pogovor z guvernerjem Herata: Vedno huje je, a se ne smemo vdati

Herat – Dr. Daud Saba je brez dvoma najbolj ogroženi prebivalec zahodnega Afganistana. Kot guverner Herata je ves čas izpostavljen morebitnim uporniškim napadom. Talibi so mu večkrat grozili s smrtjo. Obveščevalne informacije v Isafovih oporiščih v bližini največjega mesta na zahodu države, ki je prvo prišlo pod nadzor afganistanskih varnostnih sil, vsako jutro omenjajo možnost napada tako na guvernerjevo palačo kot na njegovo domovanje v središču mesta. Uporniki so v letošnji »bojni sezoni« namreč spremenili taktiko in si za ključne tarče napadov izbrali najbolj pomembne ljudi režima predsednika Hamida Karzaija. Eden izmed njih je tudi gospod Saba, nekdanji predsednikov gospodarski svetovalec, ki je v Indiji doktoriral iz geologije in veliko let preživel v Angliji.

Gospod guverner, se bojite za svojo varnost?

V teh časih je ogrožena varnost vseh prebivalcev Afganistana. Zavedam se, da sem kot guverner in tesen predsednikov sodelavec ena glavnih tarč upornikov. Močno me skrbijo likvidacije predsednikovih mož in način, kako uporniki to počnejo. So vrhunsko organizirani. Očitno je, da imajo dostop do pravih informacij.

Kadar koli lahko udarijo po meni. Na to sem pripravljen. Imamo svoj načrt varovanja. Zame skrbijo afganistanske varnostne sile. Namenoma nočem spemeniti svoje dnevne rutine, saj bi to pomenilo, da upornikom popuščam.

Vedno sem se znal spopasti z nevarnostjo. Ves Afganistan je v vojni. Nihče ne more ubežati pred nasiljem in zlom. Preživljamo zelo težke dneve, hkrati pa smo že 32 let v stalnem vojnem stanju. Smo žrtve mednarodnega terorizma in organiziranega kriminala. Na zahodu Afganistana je veliko različnih interesov. Za drastično poslabšanje razmer sta najbolj odgovorni sosednji državi – Pakistan in Iran.

Vsakič, ko pridem v Afganistan, so varnostne razmere slabše kot prejšnjič. Herat, ki je bil še pred dvema letoma sorazmerno mirno in prijetno mesto, ni več izjema. Se kot guverner počutite odgovorne ga za poslabšanje razmer?

Pred štirimi leti sem se sam peljal iz Kabula skozi Kandahar v Herat. To bi bila danes samomorilska misija. Razmere so dejansko iz leta v leto slabše. Iz meseca v mesec. Ne smemo se slepiti – tudi Herat je mesto v vojni. Temu primerno se moramo obnašati. Uporniška dejavnost strmo narašča. Sproti prilagajajo svojo taktiko in so vedno bolj brutalni. Ker jih ni veliko in pri ljudeh nimajo veliko podpore, morajo nase opozarjati z izbiro tako imenovanih velikih tarč in z nasilnostjo. Kakor veste, obstaja več vrst upornikov, zato nočem govoriti o talibih. Hočejo, da bi ljudje živeli v strahu. Radi bi ohromili državo. Kaos jim ustreza. Predvsem kriminalnim skupinam. Tod potekajo številne tihotapske poti. Najmočnejša je seveda trgovina z opijem. Vsak dan je huje, a se ne smemo vdati.

So afganistanske varnostne sile, ki so pred poldrugim mesecem prevzele nadzor nad Heratom, do volj učinkovite?

Na to vprašanje ne morem odgovoriti z da ali z ne. V zadnjem času so afganistanske varnostne sile močno napredovale. To velja tako za vojsko kot za policijo. A vedeti morate, da so začeli z ničle. Mednarodni vojaški inštruktorji – tudi slovenski – so nam ogromno pomagali, a pred našimi vojaki in policisti je še veliko dela in preizkušenj. Prepričan sem, da bomo v prihodnosti znali poskrbeti za svojo varnost, zdaj pa še vedno potrebujem mednarodno pomoč in nasvete. To niti približno ne velja le za varnostne sile. Pomoč potrebujemo v politiki, gospodarstvu, infrastrukturi, v razvojnih projektih …

Je v letu 2014 – datum, ki ga je mednarodna skupnost določila za vojaški umik iz Afganistana – de jansko mogoče pričakovati, da bodo afganistanske sile nadzoro vale vso državo? Osebno se mi to nikakor ne zdi mogoče.

O umiku mednarodnih sil leta 2014 imam svoje mnenje... Pri določanju datumov in predvidevanju prihodnosti je treba biti zelo previden. Še posebno v Afganistanu. V treh letih se lahko veliko spremeni. Na bolje ali na slabše. Sami dobro veste, kako je bilo pred petimi leti in kako je danes. Afganistanci nočemo govoriti o prihodnosti. Po toliko letih vojne sicer še nismo izgubili upanja, a vedno, ko je že kazalo, da se bomo nekako rešili iz težav, se je začel nov konflikt. Ključno je, da bomo sami sposobni skrbeti zase. Mednarodna vojaška operacija se mora prej ali slej končati. To si želimo vsi Afganistanci. Prepričan sem, da si želijo domov tudi države, ki so del Natove misije Isaf. Od padca talibskega režima je minilo že deset let. Zelo veliko. Tedaj si nihče ni predstavljal, da se bo vojna tako dolgo vlekla. Bodimo previdni in potrpežljivi. A v Afganistanu ne bo miru, dokler se bodo v našo državo vmešavale sosednje države. Predvsem Iran in Pakistan. Na tej »fronti« pa si ne moremo pomagati sami.