Tiskane izdaje
Naj se nekarizmatični politik še tako tolaži z mislijo, da samo pada, ne bo pa še boleče udaril ob tla, se njegova premierska kariera končuje. Po dvanajstih letih - maja 1997 se je v slovito hišo na Downing Street št. 10 preselil karizmatični Tony Blair - je nemara tudi čas, da se poslovijo politično dodobra izčrpani laburisti.
Britanci, močno zabredli v finančno-gospodarsko ter politično-socialno-moralno krizo, dajejo Brownu že mesece vedeti, da z njim in s protikriznimi ukrepi, ki jih izvaja, niso zadovoljni. Še dodatno je njegovo avtoriteto omadeževala afera z izplačili poslanskih stroškov, četudi niso bili samo laburisti tisti, ki so si iz javne pipe natakali za zasebne potrebe in užitke, ampak so se pri koritu prerivali tudi konservativci Davida Camerona in njihovi kolegi iz liberalnodemokratskih klopi Nicka Clegga. Razmere so se v zadnjih tednih tako zapletle, da so začeli premieru javno kazati zobe celo njegovi laburistični sledniki, med katerimi ni malo takih, ki ga enako kot opozicija - ne le v dobro laburistične stranke, ampak zaradi Britanije - pozivajo k odstopu. Vsak peti hoče, da to stori takoj.
Brown se prejšnji teden ni umaknil, to je storila cela vrsta ministrov (med njimi tudi notranja ministrica Jacqui Smith), je pa v petek v dobro domovine nekoliko premešal karte. Premešal jih je manj, kot je bilo pričakovati, kajti prisluhnil je svarilu mnogih, da se med najhujšo recesijo po drugi svetovni vojni ne zamenjuje tako ključnih igralcev, kakor je finančni minister: Alistaira Darlinga se zatorej ni dotaknil, prav tako je bil modro prizanesljiv do zunanjega ministra Davida Milibanda ipd. S potezo je vidno utrujeni in vse bolj sivi politik resda nekoliko pomiril vse tiste, ki kličejo po njegovem takojšnjem odhodu, toda nadaljevanka o padanju se bo morala slejkoprej končati s padcem. V zraku so že nekatera bolj televizična in priljudna laburistična imena: Alan Johnson, novi notranji minister, na primer, ničesar pa še ni slišati o sveži, drugačni, rešilni politiki vlade.
Zakaj se Gordon Brown, ki so mu pred dvema letoma napovedovali uspešno premiersko kariero, tako zelo oklepa stola ministrskega predsednika? Verjetno upa, da bodo časi za finance in gospodarstvo kmalu spodbudnejši in se bo popravila tudi njegova javna podoba. Mogoče verjame, da je dober in vsekakor boljši od resda bolj karizmatičnega, zato pa politično nič bolj podkovanega konservativca Davida Camerona. Lahko pa da vztraja zato, ker se je kot finančni minister dovolj, celo desetletje, hladil v senci in si zdaj želi vsaj še malo sonca. Pa čeprav je v ozadju užival ugled premišljeno resnega, inteligentnega, taktnega človeka, ki ukrepa na dolgi rok, medtem ko se v ospredju otepa s posmeha in usmiljenja vredno podobo nepriljubljenega in ponesrečenega premiera z izrazitimi podočnjaki in veliko politične smole. Morda pa so mu takrat, še v senci Tonyja Blaira, po katerem se zdaj toži čedalje več Britancem, pripisovali preveč modrosti in premalo častihlepja.
Iz tiskane izdaje Dela
