Pok ali šok?

Največja širitev v zgodovini EU je bila izjemno poceni, saj je prebivalce starih članic v treh letih stala le 27 evrov na prebivalca. A travme novink niti pet let po širitvi še niso popolnoma odpravljene.

Objavljeno
29. april 2009 23.16
Schengensko območje
Božo Mašanović
Božo Mašanović
Kljub vznesenim besedam, ki v ospredje dosežkov postavljajo visoko gospodarsko rast, razmah blagovne menjave, vzpon zaposlovanja in povišanje življenjske ravni državljanov novih članic skupnosti, na peto obletnico zgodovinske širitve Unije ostaja tudi grenak priokus. Največja širitev v zgodovini EU je bila izjemno poceni. V obdobju 2004-2006 so novinkam iz proračuna namenili 40,8 milijarde evrov, izplačila so dosegla le dobrih 25 milijard, ob upoštevanju vplačil novih članic v skupno blagajno pa je deseterica v resnici iztržila samo 10,3 milijarde evrov. Širitev je torej stala le 27 evrov na prebivalca starih članic v treh letih. Ni presenetljivo, da je celo tedanja komisarka za proračun Michaele Schreyer označila projekt širitve kot dobro investicijo za nizko ceno.

Vendar travme novink niti pet let po širitvi še niso popolnoma odpravljene. Prav v času, ko se v Uniji pripravljajo na proslave ob jubileju snidenja obeh delov Evrope, sta gospodarska velikanka Nemčija in soseda Avstrija obvestili evropsko komisijo, da nameravata še za dve leti podaljšati omejitve pri zaposlovanju delavcev iz novih članic (razen Cipra in Malte). Niti spodbudna novica, da preostali dve državi - Belgija in Danska -, ki sta doslej prav tako uveljavljali »prehodno obdobje«, nazadnje dvigata zapornice, ne more pregnati trpkega spoznanja, da novinke še pet let po sprejemu ostajajo drugorazredne članice skupnosti, prikrajšane za eno temeljnih svoboščin na enotnem evropskem trgu.


Še manj svetla so širitvena obzorja za države, ki čakajo pred bruseljskimi vrati. Čeprav je Unija, nazadnje prav pred kratkim, med neformalnim zasedanjem zunanjih ministrov na Češkem, znova potrdila zavezo o »evropski perspektivi«, ki so jo najvišji državniki sprejeli junija 2003 na vrhu v Solunu. Kajti razen dvanajstim udeleženkam »velikega poka« se nobeni od prosilk doslej ni uspelo prebiti v EU; po sprejemu Hrvaške, edine države z Zahodnega Balkana, ki se pravkar pogaja o pogojih vstopa v Unijo, se utegnejo bruseljska vrata celo za lep čas zapreti.


Iz četrtkove tiskane izdaje Dela