Tiskane izdaje
Ko je ameriški predsednik Barack Obama med predvolilno kampanjo obljubljal, da je pripravljen sesti za pogajalsko mizo tudi z najbolj zagrizenimi sovražniki ZDA, so ga raztrgali konservativci, ki so nekoč ploskali floskulam o »osi zla« in podobnim ostrim retoričnim vragolijam njegovega predhodnika Georgea Busha. Ko je Obama konec prejšnega tedna izrabil pozornost svetovne javnosti, naperjene v vrh skupine G20 v Pittsburghu in njene visokoleteče napovedi o reševanju gospodarske usode sveta, da je ostro obsodil Iran, ker da je prikrival nekaj, kar je nekaj dni prej sam razkril v pismu Združenim narodom, se je zdelo, da se je Bush vrnil v Belo hišo.
Danes bi težko našli resnega analitika, ki bi si drznil trditi, da so tri desetletja ostre ameriške politike do Irana obrodile kakršen koli uspeh. Iran je danes močnejša regionalna sila kakor takrat, ko je po državnem udaru, ki so ga organizirale britanske in ameriške tajne službe, »ameriški šah« Reza Pahlavi na vrhu oblasti zamenjal demokratično izvoljenega Mohameda Mosadeka in iz Irana naredil »ameriško kolonijo«, kakor se je že sredi šestdesetih let izrazil poznejši revolucionarni voditelj Homeini.
Po »ameriški zmagi v hladni vojni« je Teheran razširil vpliv med nekdanjimi sovjetskimi republikami v soseščini. Z ameriškim napadom na Afganistan, kjer je Washington prej podpiral skrajneže, Teheran pa zmerneže, in ameriško vojno proti tradicionalnemu iranskemu sovragu Iraku se je iranski vpliv okrepil tudi na teh območjih. Zaradi neuspešnega bližnjevzhodnega procesa, med katerim so ZDA pretirano popuščale izraelskim interesom, pa je šiitskemu Iranu uspelo v regiji skleniti tesna zavezništva celo s tradicionalno sovražnimi sunitskimi uporniškimi organizacijami in oslabiti vpliv tradicionalnih arabskih prijateljev, kakršna sta Egipt in Saudska Arabija.
ZDA zdaj Iranu grozijo z novimi sankcijami, če mu ne bo uspelo prepričati mednarodne skupnosti, da so njegovi jedrski načrti res miroljubne narave. Tudi če Teheran tega ne bo storil, si kakšnih resnih mednarodnih sankcij, ki bi jih podprl varnostni svet ZN, ne bo prislužil. Kitajska, ki je po Japonski druga največja uvoznica iranske nafte, je že povedala, da ni navdušena nad kaznovanjem. Besede ruskega predsednika Dmitrija Medvedjeva, da Moskva, ki v Iranu že vrsto let gradi jedrski reaktor, ne verjame v uspešnost sankcij, a da so te kdaj kljub vsemu potrebne, so v Washingtonu sprejeli z navdušenjem - dokler jih ni umiril ruski zunanji minister Sergej Lavrov z izjavami, da bo treba še dokazati, ali je Teheran s prikrivanjem druge »bogatilnice« urana res storil kaj, kar ni v skladu z mednarodno zakonodajo.
A tudi če se bodo velike sile dogovorile za uvedbo dodatnih sankcij, je zgodovina dokazala, da ne delujejo. Zadnje dni objavljajo ameriški mediji besede neimenovanega visokega predstavnika nemškega zunanjega ministrstva, ki je prejšnji teden ugotavljal, da nihče noče govoriti o učinkovitosti sankcij. »Če bi, bi nam ostali le dve možnosti: vojaško posredovanje proti Iraku ali jedrski Irak. O tem pa noče nihče govoriti. Zato raje odgovarjamo: Uvedimo nove sankcije! To pa je neiskrena razprava.«
Iz torkove tiskane izdaje Delo
