Pokoj po francosko: več je nejasnosti, več je strahu pred spremembami

Pariz − Zagotoviti dolgoročno zdržljivi sistem in popraviti nepravičnosti – s tem vodilom so se v Franciji lotili pokojninske reforme. Nujna je, saj se v pokoj odpravljajo številčne generacije, rojene po drugi vojni. Še pred časom so prešteli okrog 600.000 novih upokojitev na leto, zdaj je število naraslo na 800.000.

Trend se bo, kakor je slišati napovedi, nadaljeval do leta 2035, podatki pa po drugi strani kažejo, da se lahko današnji šestdesetletnik v povprečju nadeja dobrih 22 let življenja, šestdesetletnica pa še pet več. Francoska politika pomirja, češ da je domača demografska slika bistveno boljša kot v drugih državah, saj rodi povprečna Francozinja dva otroka, medtem ko je evropsko povprečje 1,6 otroka. Tudi razmerje med starejšimi od 60 let in tistimi med 20. in 59. letom se v Franciji slabša počasneje kot drugod. Za primerjavo: s 43 odstotkov leta 2010 bo število starejših poskočilo na 66 odstotkov leta 2040, v Nemčiji pa s 47 odstotkov na 82 odstotkov. S pokojninsko reformo, ki naj bi stopila v veljavo že januarja prihodnje leto, naj bi do leta 2020 prihranili 7,3 milijarde evrov; povečini z zvišanjem kotizacij. Po novem režimu bo treba (leta 2035) za polno pokojnino polniti blagajno 43 let, medtem je traja sedaj 41,5 leta.

Vlada obljublja pravičnost, nasprotniki vnaprej svarijo, da se bo tako upokojencem kakor socialno šibkejšim krepko poslabšala kupna moč. Predsednik François Hollande in predsednik vlade Jean-Marc Ayrault sicer trdita, da se nizkih pokojnin ne bodo dotaknili, analitiki (v Libérationu, na primer) vztrajajo pri nasprotnem. Izračuni kažejo, da bodo na račun (tudi najbolj prikrajšanih) upokojencev do leta 2020 privarčevali 2,7 milijarde evrov (tudi zato, ker bodo za pol leta premaknili datum, ko bodo pokojnine uskladili z inflacijo, in še zaradi obdavčitve bonusov, ki jih dobijo upokojenci s tremi otroki ali več.) Ali če povemo bolj konkretno: nekdo, ki dobi 1200 evrov pokojnine na mesec, bo ob dveodstotni inflaciji v letu dni izgubil 114 evrov, kar bo prihodnje leto državi menda navrglo 600.000 evrov. Udarcu po denarnici se ne bodo mogli izogniti niti upokojenci z najnižjimi prejemki. Francija zagotavlja tudi tistim, ki niso nikoli prispevali v državno blagajno (okrog 600.000 jih je), približno 800 evrov na mesec. Do 2,2 milijarde evrov naj bi se do leta 2020 dokopali z zvišanjem prispevkov za aktivne in do prav toliko še z višjimi prispevki podjetij. Povejmo tudi, da je 15 milijonov francoskih upokojencev leta 2011 v povprečju prejelo po 1256 evrov.

Brez prave podpore

Raziskave kažehjo, da več kot 60 odstotkov Francozov pokojninski reformi ni naklonjenih, dobri dve tretjini verjameta, da ni pravična. Pa je prav pravičnost, kakor zagotavlja vlada, vodilo reforme z nekaterimi poudarki, ki naj bi se izkazali ugodni za študente, gospodinje in tiste, ki opravljajo težaška fizična dela. Kar 86 odstotkov Francozov tudi dvomi, da bi lahko po poti, ki jo zdaj črta politika, dolgoročno uravnovesili financiranje pokojnin. Vlada je prepričana, da jih bo uspelo do leta 2020.

Med tistimi, ki dvomi, je tudi 24-letni študent Pierre Méry, ki je na univerzi Paris-8 vpisal magisterij iz političnih ved. Kakor so njegovo zgodbo predstavili pri Nouvel Observateurju, bi zanj nova pokojninska politika lahko pomenila, da se bo upokojil pri 67 letih. Pokojnina ga skrbi, še preden je vstopil na trg dela. Zaveda se, da se bo moral po koncu študija vsaj še nekaj let zadovoljiti z drobnimi deli, s projekti. Že zdaj se skromno preživlja sam, si plačuje najemnino in šolnino. »Moji starši so se upokojili pri dvainšestdesetih letih, jaz se pred sedeminšestdesetim letom zagotovo ne bom. Ne verjamem, da bo moja generacija živela kar pet let dlje od prejšnje.« Strah ga je, da bo moral veliko delati vse življenje, na starost pa bo tolkel revščino. Po njegovem prepričanju bi morali pri izračunavanju delovne dobe upoštevati tudi študijska leta, tako pa zdaj neredki mladi že razmišljajo, da se ni vredno naprezati s študijem, ampak je »bolje vse življenje delati kot natakar«. »Delo je resda slabše plačano, toda prej vodi v pokoj.« Študijska leta je sicer mogoče »dokupiti«, toda Pierre ne ve, kako bi mu lahko z neba padlo štiri tisoč evrov, ko pa se preživlja sam in komaj »napraska« za šolnino in najemnino, pa še nekaj za skromno življenje. Da preživi, se loti vsakega priložnostnega dela: streže v lokalih, čuva otroke, vzame vse, kar mu pride pod roke. Še dokaj mlad bi rad samo zahteval zase, kar imajo zdaj njegovi starši: pravico do solidarnostne pokojnine. Zato se bo 10. septembra udeležil množičnih protestov, ki jih proti pokojninski reformi organizirajo štiri sindikalna združenja. Srdit boj proti spremembam napovedujejo tudi pri Levi fronti in prav tako komunisti.

Mnenje strokovnjakinje

Da bodo morali pri uravnoteženju pokojninskega sistema sodelovati tudi upokojenci, je po mnenju Juliette Méadel iz think tanka Terra Nova za Libération, znamenje, da socialistična vlada res prisega na princip pravičnosti. Ne zdi se ji normalno, da je življenjski standard upokojencev neredko celo višji od standarda aktivnih, zato tudi ni nenormalno, da starejše generacije v krizi pomagajo družbi. Generacije morajo stopiti skupaj, narobe pa jih postavljati eno proti drugi. Prepričana je, da je napovedana reforma preveč kompleksna in premalo sistematična, in zato precej nejasna in nič kaj pregledna. Nujno je treba poskrbeti za takšno besedilo, po katerem bo vsakemu državljanu takoj jasno, kaj ga čaka čez poldrugo desetletje ali pozneje. Če ni preglednosti, ni zaupanja, več je sumničavosti in strahu pred prihodnostjo. Prestrašen človek pa začne (refleksno) vedno bolj varčevati, manj zapravlja, kar, jasno, učinkuje na potrošnjo ...

Predlog zakona o pokojninski reformi bodo na seji vlade predstavili 18. septembra, v narodni skupščini naj bi začeli o njem razpravljati 7. oktobra.