Tiskane izdaje
Normalnost je za nas prišla šele s članstvom v Evropski uniji. Evropa je segala do železne zavese, onstran nje ni bilo nič - samo republike Sovjetske zveze. Živeli smo v kontinuirani okupaciji in zato se ne čudite, da smo tako občutljivi. Roža Thun, članica prodemokratičnih gibanj v času komunizma, aktivistka nevladnih organizacij in zdaj evropska poslanka, je razlagala mentalni svet Poljske, »kjer je vse zgodovina«, »kjer ne moreš brez spominov«: ne v Krakovu, kjer je pred vojno živela številna judovska skupnost; ne v bližnjem Ošwiencimu, bivšem Auschwitzu, največjem nacističnem koncentracijskem taborišču v okupirani Evropi; ne v Varšavi, grdi, a fascinantni prestolnici, kjer brez koncepta sobivajo arhitektura realsocializma in simboli divjega kapitalizma; in niti v Gdansku, kjer se je začela vojna in kjer je nastala Solidarnost, ki je tlakovala pot v padec komunizma. Prečkanje Poljske od juga do severa, iz srednjeevropskega Krakova proti hanzeatskemu baltskemu pristanišču, je itinerarij, ki je bolj zgodovinski kot geografski.
Obteženost z zgodovino je bila pretekli teden očitna med komemoracijo sedemdesetletnice začetka druge svetovne vojne v Gdansku, kjer je bilo mogoče opazovati, kako komplicirana zmes so za Poljsko politična identiteta, nacionalni interes, javni spomin in stvarna zgodovinska dejstva.
Poljaki imajo radi vélike obletnice, kar je povezano z njihovo tragično nacionalno zgodovino, ki so jo zaznamovale vojne, tuji gospodarji in trenutki zmagoslavja. So nacija, ki je preživela, in to celo takrat, ko ni bilo poljske države in ko se ni govoril poljski jezik. Svoje travme, svojo zgodovino in izkušnjo hočejo projicirati v Evropo, pokazati, da fašistična izkušnja ni edina, ki je zaznamovala tragično dvajseto stoletje, in da je bilo trpljenje zahodnega dela stare celine majhno v primerjavi s tistim, kar je bila prestala nekdanja vzhodna Evropa. Nova članice - in Poljska prva med njimi - so prinesle v združeno Evropo izkušnjo dveh totalitarizmov. Ne gre samo za različni spomin na komunizem, ki je bil za mnoge zahodnoevropske intelektualce zgolj zgrešena različica napredne dediščine, za vzhodno in srednjo Evropo pa ena najbolj kriminalnih patologij avtoritarizma preteklega stoletja. Gre tudi za različno videnje druge svetovne vojne in njenega konca. Kar je bilo za en del Evrope osvoboditev, je bilo za drugega zgolj začetek novega podjarmljenja. »Naša svoboda se je začela leta 1989, naša normalnost traja od leta 2004,« je z bridkostjo pripomnila Roža Thun.
Obletnica z veterani
Pred svitom so se na polotoku med Baltikom in Vislo zbrale prve skupine ljudi. V mraku je bilo komaj mogoče razpoznati obrise monumentalnega, večdesetmetrskega spomenika herojem Westerplatte. Obiskovalcev, ki so si prišli ogledat zadnjo okroglo obletnico začetka vojne v navzočnosti veteranov, je bilo manj, kot so pričakovali. Ko so posedli na sedeže, razporejene ob vznožju prizorišča ceremonije, jih je skoraj pol ostalo praznih. Tik pred začetkom so trije snopi svetlobe osvetlili nebo in ob spomeniku so se razvrstili vojaki. Natanko ob 4.45, ob uri, ko se je pred 70 leti z napadom nemške bojne ladje Schleswig-Holstein na skladišča streliva pred Gdanskom začela druga svetovna vojna in je 182 mož sedem dni branilo položaje kljub premoči več kot tri tisoč nemških vojakov, so tišino pretrgale trobente. Westerplatte velja za enega najveličastnejših simbolov poljskega odpora in v govorih so odzvanjali pokloni še živečim vojnim veteranom. Samo še peščica jih je, ki so bili videli začetek vojne. »Westerplatte je simbol herojskega boja šibkejšega proti močnejšemu, dokaz patriotizma in nezlomljivega duha,« je rekel premier Donald Tusk in posvaril pred nevarnostjo pozabe lekcij vojne. »Spominjamo se, ker vemo, da tisti, ki pozabi ali potvori zgodovino in ki ima oblast, prinese nesrečo, kakor pred sedemdesetimi leti,« je izjavil predsednik vlade.
Poljska je želela s slovesnostjo spomniti Evropo, da se je vojna začela v Gdansku, a tudi potegniti vzporednico med letoma 1939 in 1989. To je bila priložnost za utrditev specifične vzhodne zgodovine in dejstva dvojne okupacije. Uradna Varšava poudarja, da je bila njena nacija žrtev tako Hitlerja kakor Stalina in terja priznanje odgovornosti za dvojno zasedbo, vključno s pokolom 20 tisoč poljskih častnikov in intelektualcev leta 1940 v Katynu; dejanski konec vojne so zanjo pomenile šele svobodne volitve na Poljskem 1989. in padec berlinskega zidu. »Boljševiška Rusija je zarila Poljski nož v hrbet,« je povedal nacionalistični predsednik Lech Kaczynski, ki se ni mogel izogniti ruski odgovornosti za vojno.
Medtem ko je v ranem jutru Poljska praznovala sama, je bila na popoldanski slovesnosti udeležba mednarodna. V preteklosti je bila pozornost usmerjena proti Nemčiji. Najbolj dostojanstven govor je tudi tokrat prišel iz nemških ust. »Poklanjam se pred žrtvami,« je izrekla kanclerka Angela Merkel in ponovno priznala nemško krivdo za vojno, zlo in trpljenje milijonov ljudi. Toda vse oči so bile uprte v Vladimirja Putina. Dan pred prihodom v Gdansk je v Gazeti Wyborczi objavil pismo Poljakom, v katerem je obsodil pakt Ribbentrop-Molotov o razdelitvi interesnih sfer v vzhodni Evropi. Ruski premier je povedal, da zgodovina ni enoznačna, in omenil »številne napake na več straneh«. Prst je uperil tudi v Francijo in Britanijo, ki sta leta 1938 podpisali münchenski sporazum, in spomnil, da so poljske enote sodelovale pri invaziji Čehoslovaške istega leta. V bolj niansiranih pogledih na zgodovino in leto 1939, kot jih je bilo opaziti v preteklih tednih, ko je iz Moskve prihajala ostra protipoljska kampanja, je Putin pozval s skupnemu obžalovanju in odpuščanju ter izrazil upanje, da bodo rusko-poljski odnosi dosegli raven dejanskega partnerstva, kot je v rusko-nemških odnosih. In vendar je v govoru na Westerplatte spomnil predvsem na ruske žrtve in na svojo državo, ki je v drugi svetovni vojni najbolj krvavela. Interpretacije o tem, ali Putinove besede zadoščajo, ker da so se ruske vlade že bile opravičile za nacistično-sovjetski pakt, ali pa bi njen voditelj moral dlje oziroma koliko spomin na drugo vojno za notranjepolitične igre izrablja tudi Poljska, ki terja od današnje Rusije priznanje, da je med Sovjetsko zvezo in nacistično Nemčijo moralni enačaj, ostajajo asimetrične; tako kot ostaja asimetričen evropski spomin.
Solidarnost brez Walense
Dan prej je bil Gdansk prizorišče še ene obletnice. Proletarsko mesto ob Baltiku, po videzu zelo hanzeatsko, s sledovi nemške organiziranosti in holandske kulture, je zelo posebna lokacija: ne samo, da je bilo v zgodovini svobodno mesto, ki je funkcioniralo neodvisno od držav; tukaj je bila septembra 1980 ustanovljena Solidarnost, prvi nekomunistični sindikat v kaki državi Varšavskega pakta, potem ko so komunistične oblasti in stavkajoči delavci 31. avgusta dosegli sporazum. Uradna slovesnost ob 29. obletnici sporazuma pa je bila skromna in brez ikone Solidarnosti Lecha Walense. Nekdanjega poljskega predsednika in voditelja prodemokratičnega gibanja, ki je bilo ključno za nenasilno demontiranje komunistične oblasti v nekdanji vzhodni Evropi in je postalo eno najbolj izjemnih civilnodružbenih projektov v svetu, so lani v Gdansku izžvižgali.
Zgodovina pomni, da je avgustovski sporazum tlakoval pot v demokracijo. Dokument so tedaj podpisali Mieczyslaw Jagielski, ki je predstavljal vlado, in Walensa v imenu delavcev. Konflikt po dolgotrajnih delavskih stavkah se je končal brez konfrontacije. To je bil fenomen Solidarnosti, ključne vloge civilne družbe, kreativnih posameznikov, kot sta bila Adam Michnik in Lech Walensa, nove družbene sfere v komunistični Poljski. V času, ko se je zdel čudež, da bi lahko prepovedana civilna družba preživela, je prišlo do pogajanj s komunističnim režimom in tranzicije v demokracijo brez prevrata.
Uradna slovesnost se je začela z mašo v baziliki, v katero so v devetdesetih hodili člani Solidarnosti in kjer sta oltar in skulptura duhovnika Jerzyja Popieluszka, ki so ga leta 1984 ubile poljske varnostne sile. Prišel je predsednik Lech Kaczynski, navzoči so bili vojni veterani v svojih sijajnih uniformah, z impresivnimi bradami in zalizci. Procesija je krenila proti ladjedelnici, položili so vence, spet so se vrstili govori. Ljudi je bilo malo, večinoma poraženci tranzicije, brezposelni. Ladjedelnica je nekdaj zaposlovala 17.000 ljudi, in čeprav je evropska komisija nedavno podprla načrt prestrukturiranja, ima možnosti za preživetje samo del nekdanjih kapacitet; troje velikih baltskih pristanišč skupaj zaposluje bistveno manj delovne sile, kot jih je Leninova ladjedelnica v Gdansku. Populistični govor Kaczynskega, ki je napadel tržnoliberalno politiko aktualne vlade, je požel glasne aplavze. Kako je mogoče, da v tako veliki ladjedelnici, kot je tukajšnja, dela tako malo ljudi, je retorično vprašanje zastavil šef države in povedal, da se to že ne bi smelo dogajati. S podobnimi besedami je dopoldne Walensa tujim novinarjem zagotovil, da bi bilo vse drugače, če bi bil on na oblasti. Pomnimo; v lahkotni maniri te vrste je pred nekaj leti izjavil, da glede vseh profesionalnih standardov v Natu Poljski resda še kaj manjka, toda to lahko nadomesti s svojim pogumom.
Več v Sobotni prilogi Dela
