Tiskane izdaje
Letošnji 27. oktober je bil z vidika voditeljev držav evroobmočja dan D. Ali bolje rečeno: še en dan D. Kljub rahlemu, pa vendar močno prisotnemu dvomu, da bodo politiki v Bruslju tokrat le udarili po mizi, na kateri bolj ali manj zakulisne finančne ustanove, ti »tolsti mačkoni«, kakor jih je ošvrknil ameriški predsednik Barack Obama, trgujejo z žetoni gospodarstev, finančnih sistemov in blaginje prebivalcev evropski držav, je bilo razpoloženje skoraj evforično.
Če kaj, potem je dveletno ravsanje z dolžniško krizo pokazalo, da smo Evropejci Američane prehiteli, vsaj kar zadeva sposobnost ustvarjanja prenapihnjenega spektakla in suspenza. Ta »vrhunska srečanja« voditeljev držav evrske skupine smo namreč sposobni prirejati vsaj tako pogosto, da lahko vsaj, kar zadeva kvantiteto, brez težav konkuriramo hiperprodukciji filmskih uspešnic iz hollywoodskih hramov celuloidnega traku.
Vabljiva ponudba
Tako kot doslej je bilo tudi konec oktobra na tapeti vprašanje reševanja že ničkolikorat obdelanih in nikoli dodelanih protikriznih ukrepov za zajezitev dolžniške krize. Še enega v dolgi vrsti vrhunskih srečanj so se politični prvaki namreč udeležili zato, da bi, tako kot že mnogokrat doslej, če ne že dokončno, pa vsaj srednjeročno sanirali skoraj vse aktualne evropske dvome in tegobe, povezane z dolgovi, bankami, okrepitvijo stalnega evropskega reševalnega sklada (EFSF), neodgovorno fiskalno politiko in še čim.
Težko je reči, iz koga dinamični duo Merkozy brije večjega norca, ko kot osrednji vir kapitala, s katerim naj bi še okrepili posojilno sposobnost EFSF alias »bazuko«, omenja države BRIC, medtem pa Nemci glede sestave potencialnega nabora upniških kandidatov dvolično vztrajajo pri izključevanju sebe in Evropske centralne banke (ECB). Z državljani evro skupine omenjeni duet to počne že z zahtevami po milijardnih dokapitalizacijah ogroženih evropskih bank, tako da ostanejo samo še voditelji omenjenih držav. Vabljiva ponudba, ni kaj.
Evropska kinoteka
Za poživitev dogajanja in prevetritev tovrstnih tehnokratskih konvencij bi lahko na seznam predvidenih tem sem ter tja vključili recimo vprašanje globalnih ukrepov za boj proti podnebnim spremembam, revščini, dohodkovno neenakosti, brezposelnosti, lahko bi se celo preizkusili v iskanju rešitve za ohranitev naravnega habitata ogroženega severnega medveda.
Zakaj? Ne, nikakor ne zato, ker je večina naštetega med seboj povezanega. Bolj zato, ker je verjetnost za trajnostni in sanacijsko učinkovit epilog obvladovanja tovrstnih tegob modernega sveta v primerjavi z aktualnimi dolžniškimi žulji Evrope na povsem enaki, torej nizki ravni. Tudi zato, ker lahko evropski gild političnih scenaristov in režiserjev s ponudbo periodičnih projekcij filmskih uspešnic tipa Reševanje vojaka evra in predelav ameriškega filma Super veliki jaz, v kateri zdravje finančnih institucij starega kontinenta nažira nažiranje z ničvrednim obvezniškim »junkom« držav PIIGS in vzporednim baloniranjem kreditnih zamenjav CDS, medtem ko se na ulicah evropskih mest vrti apokaliptični Nori Max, samo upa, da bo s tako enolično ponudbo in golim stopnjevanjem kvantitete njunih projekcij prehitel mojstre v studiih na obrobju mesta angelov.
Ker, to je vsej dolžniški godlji praktično edina gotova stvar, jim menedžerji hedge skladov, zavarovalnic, investicijskih bank in navsezadnje Evropejci že dolgo ne verjamemo več.
Zaradi stalnih repriz »vrhunskih srečanj «, ki so takšna zgolj po imenu, saj je vsak dogovor o predvidenem odpravljanju dolžniškega mačka iz dobrih starih časov enak prejšnjemu -kar zadeva retorično nastopaštvo osrednjih političnih akterjev sicer res ne, povsem drugače pa je z vidika finančnih trgov, ki so rešitve doslej brez izjeme ocenili za domišljijsko pretirano navdihnjene, Evropi namreč grozi, da bo pri pisanju dolžniške sage zapravila svoj presežek izvirnosti in enkratnosti iz preteklih mesecev in let.
Več na www.polet.si
