O razmerju med Madridom in Barcelono sem se ob obletnici referenduma pogovarjala z Albertom Royo-Marinéjem, ki je bil pet let generalni sekretar Diplocata (Sveta Katalonije za javno diplomacijo). Iz politike se je umaknil, potem ko je španska vlada z aktivacijo 155. člena ustave prevzela nadzor nad Katalonijo in zaprla tudi Diplocat. »Šel sem, ker je v Španiji politika postala nevaren šport.« Zdaj se kot mednarodni svetovalec za javne zadeve povečini osredotoča na vprašanja e-demokracije.
Kot nekdanjega prvega človeka Diplocata tudi vas sodno preganjajo, kajne?
Obtožen sem zlorabljanja javnih sredstev, tako kot so še mnogi, ki so delali bodisi v vladi bodisi v zunanjih inštitucijah, kakršna je bil Diplocat. [Diplocat je bil svet, ki ga je sestavljalo 40 katalonskih ustanov, med drugim združenja delodajalcev, sindikati, gospodarska zbornica, univerze, banke, nogometni klub Barcelona, katalonska vlada in barcelonski mestni svet.]
Več kot petdeset nas je, proti katerim vodijo postopke na sodišču v Barceloni: večina nas je obtožena zlorabljanja javnega denarja, a nekateri se otepajo hujših obtožb; medtem pa preiskovalci naprej iščejo ljudi, ki so bili morda tako ali drugače vpleteni v organizacijo referenduma 1. oktobra lani oziroma v druge aktivnosti, povezane z njim. Ker sem se zagovarjal že julija, bi rekel, da sodnik čaka, kako bo špansko vrhovno sodišče razsodilo v postopkih proti [priprtim] voditeljem katalonskih političnih strank, članom nekdanje vlade in vodjem nevladnih organizacij. Ko bodo razsodbe znane, se bodo odločili tudi sodniki – veliko jih je – v Kataloniji.
Preberite še:
Ekskluzivni intervju z zapornikom svobode Carlesom Puigdemontom
Propagandna vojna rumene barve
Pričetek napetega političnega poglavja
Ekskluzivni intervju z zapornikom svobode Carlesom Puigdemontom
Propagandna vojna rumene barve
Pričetek napetega političnega poglavja
Zakaj vas obtožujejo zlorabe javnega denarja?
Na zatožni klopi sem, ker smo na lanski referendum povabili mednarodno delegacijo parlamentarcev in politikov – in četudi so bila tovrstna povabila del Diplocatovega rednega programa. Že prej smo gostili od novinarjev in pisateljev do poslancev in podjetnikov z vseh koncev Evrope. V javni diplomaciji je takšno delovanje običajno in ena od glavnih aktivnosti; pred leti sem delal za evropsko komisijo, kjer smo prav tako organizirali podobne misije ...
V Barceloni smo tuje delegacije sprejeli že, recimo, ob volitvah 2015 in prav tako ob glasovanju 9. novembra 2014, a nas ni nihče preganjal ... In ker niso španski državni tožilci in policija v Diplocatu našli nobenih spornih faktur, ki bi bile povezane z lanskim referendumom, zdaj preverjajo še druge izdatke v tistih dnevih. Seveda smo delovali zakonito, vse račune imamo shranjene in sploh vso dokumentacijo. Zdaj so v rokah policije in sodnika, ki jih poskuša uveljaviti proti meni ... Morda ne veste, toda hkrati sodno preganjajo kar 700 od 960 katalonskih županov, ki so 1. oktobra lani posodili prostore mestnih hiš, da bi volivci v njih oddali glasove.
Sodni procesi so spolitizirani. Po menjavi vlade v Madridu se vsaj psihološko zdi, da so se s Pedrom Sánchezom kot premierom pomirili politični toni med prestolnico in Barcelono.
Prehitro je govoriti o spremembah. Drži pa, da so toni, ki jih ubira nova nacionalna vlada, drugačni. V Madridu poudarjajo potrebo po političnem dialogu, kar je dobra novica. A na prave spremembe bo treba počakati. Ključno je vprašanje, ali bo državni tožilec, ki odgovarja ministru za notranje zadeve, umaknil obtožnice zaradi upora in vstaje. Popoln nesmisel so, saj ni nobene možnosti, da bi nam dokazali uporništvo in vstajništvo. Katalonska stran ni bila nikoli nasilna, zato pa se je nad volivci znesla španska policija. Z umikom bi spodbudno pripomogli k zmanjšanju krize.
Zakaj tega ne naredijo?
Na socialistično stranko (PSOE) pritiskajo Državljani (Ciudadanos) in Ljudska stranka (PP), ki kar tekmujejo med seboj, kdo se bo agresivneje postavljal proti Kataloniji. Trenja so tudi med socialisti, zato pa Pedro Sánchez ne more ničesar ponuditi Barceloni. V strankarskem aparatu nima veliko prijateljev, precej sam je. Upira se mu prav tako globoka država: posebno sodstvo pa policija in varnostno-obveščevalne službe, ki za zdaj nasprotujejo vsakršni pobudi za zmanjšanje katalonske krize. Sánchezu v Španiji ni lahko, zato bi bilo dobro, če bi si pridobil podporo na tujem. Potem bi lahko dejal, kako druge države pritiskajo nanj, da se mora pogovarjati s Katalonijo.
Ima povezave na tujem?
Pred dnevi je obiskal Kanado in se srečal z Justinom Trudeaujem. Kanadski premier je izjavil, da je treba spoštovati zakonitost, a poudaril je tudi, kako izkušnje iz Québeca kažejo, da je politični dialog nujen; in da ga v Kataloniji potrebujemo več. Medtem je doma v Španiji celo zunanji minister Josep Borrell – Katalonec, ki se politično ves čas udejstvuje v Madridu – v intervjuju za BBC dejal, da je Katalonija narod in da katalonski voditelji ne bi smeli biti za zapahi. Rekel je sicer, da smo kulturni narod in da to ne pomeni avtomatično političnih pravic ...; čeprav se s tem ne strinjam, je njegova izjava novost in dober znak. Za povrhu je sam Pedro Sánchez še zatrdil, da sedanji – na ustavnem sodišču močno popravljen in predrugačen – katalonski statut o avtonomiji ni zakonit, saj Katalonci o njem niso glasovali, kakor ni bil potrjen ne v katalonskem ne v španskem parlamentu. Tokrat je prvič, da je kaj takega izpostavil kakšen član vlade ali premier.
Kakšno je razpoloženje v Barceloni? Kako je bilo 11. septembra, ko ste praznovali nacionalni praznik?
Demonstracije so bile velike, po podatkih barcelonske policije se je povezalo več kot milijon ljudi. Na koncu so se vsi strinjali, da je bila diada uspeh, tudi unionisti so pritrdili. Zanos Kataloncev ne pojenja, čeprav ni povsem jasno, kakšni so načrti vlade v Barceloni. Je prioriteta izpustitev političnih zapornikov in vrnitev domov politikov, ki so v eksilu, ali je prvi cilj osamosvojitev oziroma vsaj referendum o samoodločbi? Vtis je, da iščejo kompromis.
Predstavljam si, da vladajoča socialistična stranka v Madridu ali Pedro Sánchez igra na to karto: umirite se in pozabite na samostojnost, pa bomo morda razmislili o novem referendumu – ne o samoodločbi, ampak o samoupravi, kot se je izrazil premier. Izjavo razumem kot možnost, da bi lahko našli dogovor: morda bi bil rešitev nov statut o avtonomiji Katalonije, mogoče pa bi se vrnili k tistemu, ki ga je leta 2006 že potrdil katalonski parlament [pa tudi Katalonci in prav tako španski parlament], a je pozneje vanj korenito poseglo ustavno sodišče. Kakor je namignil španski predsednik vlade, je to največ, kar nam lahko ponudi. Ni dovolj, a bi bilo velik korak naprej, po dolgih letih.
Premier Sánchez in katalonski predsednik Quim Torra naj bi se v kratkem srečala v Barceloni. Kako zdaj Torra vodi Katalonijo?
Dobro je, da imamo spet v svojih rokah inštitucije, Torra jim je povrnil dostojanstvo. Katalonski predsednik je v težki situaciji, saj večina Kataloncev od njega zahteva uveljavitev demokratičnega mandata za samoodločbo, po drugi strani pa poskuša prioritetno doseči osvoboditev tistih, ki so po zaporih, in začeti dialog z Madridom; četudi španska država še naprej preganja ljudi v Kataloniji. Torra razume, koliko je krhkosti tako v nacionalni kot v regionalni vladi, in ve, da mora nekako pomagati Sánchezu, če hoče, da bi katalonska kriza pojemala. Čeprav tega ne moreta reči na glas, bi predsednika lahko bila neke vrste zaveznika.
Sta še zaveznika tudi Quim Torra in nekdanji katalonski predsednik Carles Puigdemont, ki živi in deluje v
eksilu v Belgiji, ali sta vse bolj tekmeca?
Zveza med njima je močna in sodelovanje dobro, oba nastopata dostojanstveno. Torra je lojalen in ves čas ponavlja, kako je Puigdemont legitimni predsednik in glavni lik Katalonije, mednarodno gotovo. Zdaj moramo le spremljati, kaj bodo počeli v Svetu Republike, ki ga bo Puigdemont vodil v Bruslju, in kako si bodo z vlado v Barceloni porazdelili oblast.
Je večina Kataloncev še naprej za neodvisnost?
Rekel bi, da je, čeprav je delež težko preveriti, saj nam ni nikoli uspelo organizirati uradnega referenduma, ki bi bil dogovorjen z Madridom. A jasno je, da večina, več kot 70 odstotkov Kataloncev, podpira pravico do referenduma o samoodločbi. Delež je ves čas enak.
Pritiski na katalonskega predsednika
Na katalonskega predsednika Quima Torro močno pritiskajo v katalonski stranki CUP, kjer vztrajajo, da je treba uresničiti rezultat lanskega referenduma, četudi bi to povzročilo še več sodnega preganjanja, represije in bi morda morali v zapor tudi člani nove vlade. Velika pričakovanja ima tudi javnost.
Na katalonskega predsednika Quima Torro močno pritiskajo v katalonski stranki CUP, kjer vztrajajo, da je treba uresničiti rezultat lanskega referenduma, četudi bi to povzročilo še več sodnega preganjanja, represije in bi morda morali v zapor tudi člani nove vlade. Velika pričakovanja ima tudi javnost.