Politika priseljevanja: Sredozemlje je postalo morje smrti

Nobelova nagrajenka Evropa si prizadeva za čim bolj uspešno zapiranje meja, kar povzroča tragedije.

Objavljeno
08. oktober 2013 11.10
Peter Žerjavič, Bruselj
Peter Žerjavič, Bruselj
Bruselj – Evropska politika­ se je na veliko tragedijo pred obalo­ Lampeduse odzvala s precej sprenevedanja, saj ni bila pripravljena sprejeti niti kanca soodgovornosti.

Jutrišnji obisk predsednika evropske komisije Joséja Manuela Barrosa na Lampedusi naj bi potekal »v duhu podpore in solidarnosti«. Poleg tega se bo »poklonil mnogim žrtvam, ki so tragično izgubile živ­ljenje med poskusom prebiti se do evropskih obal«. Po podatkih mednarodne organizacije za migracije­ je v zadnjih dveh desetletjih v Sredozemlju utonilo okoli 25.000 beguncev. Samo v zadnjih dveh letih, po izbruhu arabske pomladi, je bilo žrtev 4000. Največkrat je bila njihov cilj Lampedusa, italijanski otok blizu libijske obale.

V evropski komisiji opozarjajo, da urejanje priseljenskih vprašanj ni v njihovi pristojnosti in da so večkrat pozvali članice, naj povečajo kvote za število sprejetih beguncev. Tako bi med drugim ob sodelovanju visokega komisariata Združenih narodov za begunce lahko neposredno pripeljali begunce iz kriznih držav na staro celino. Toda države vztrajajo pri bolj ali manj zaprti trdnjavi Evropi, v katero se lahko brez večjih težav priseljujejo le bogataši, ki si lahko z nakupom nepremičnine v kateri od članic – tako ponudbo ima več članic – »kupijo« dovoljenje za ­bivanje.

Smrtonosna ureditev

Katastrofa prejšnji teden – na koncu utegnejo našteti več kot tristo žrtev – bi lahko spodbudila članice k oblikovanju drugačne politike,­ saj je veljavna ureditev za ljudi, ki bežijo pred revščino, skorajda smrtonosna. Komisarka za notranje zadeve Cecilia Malmström je pozvala države, naj naredijo več za zakonito priseljevanje in pripomorejo k zmanjšanju števila ljudi, ki so pripravljeni tvegati življenje za pot v Evropo. Z žgočim vprašanjem se bodo ukvarjali notranji ministri Unije, ki zasedajo v Luxembourgu.

Predvsem človekoljubne organizacije opozarjajo na napačno politiko EU. Komisarka Malmströmova in notranji ministri zahtevajo kot odziv predvsem odločnejši boj proti tihotapcem ljudi, ki mastno služijo. Organizacija Pro Asyl opozarja, da beguncem iz Eritreje, Somalije, Sirije, Afganistana in drugih dežel ne preostane drugega, kot da se povežejo z njimi. Proti tihotapcem da bi se najbolj učinkovito bojevali z odprtjem zakonitih poti za priseljevanje in ne z okrepljenim zapiranjem meja.

V Pro Asylu opozarjajo na primer Grčije, ki je lani na pritisk notranjih ministrov drugih članov hermetično zaprla mejo s Turčijo na Evrosu, čez katero je v Evropo prihajalo veliko ubežnikov. Nato se je pritisk priseljevanja preselil na Egejsko morje, kjer sta grška obalna straža in operacija Frotexa (evropske agencije za upravljanje meja) uspešno preprečevali priseljevanje. V naslednji fazi so se poti beguncev premaknile proti Italiji. »Strožji nadzor meja povzroči le to, da postanejo poti bega še daljše in bolj nevarne,« so prepričani pri Pro Asylu.

Za enako neutemeljeno velja pričakovanje, da se bo pritisk na meje zmanjšal, ko se bodo razmere v kriznih žariščih stabilizirale. To je glede na dogajanje v Afriki in na Bližnjem vzhodu v očeh človekoljubnih organizacij velika iluzija. Med pričakovanimi ukrepi je predvsem odpiranje zakonitih poti. Olajšati bi morali priseljevanje sorodnikom ljudi, ki so dobili zatočišče v kateri od evropskih držav. Da se ne bi ponavljale tragedije, prednostna naloga ne bi smelo biti preprečevanje priseljevanja, ampak reševanje človeških življenj.

Posebno zapleteni so odnosi med članicami, saj evropska ureditev predvideva, da je za azilni postopek pristojna država, v katero je begunec najprej vstopil. To je za države, kot so Grčija, Italija in Malta, veliko breme. Afričani med čakanjem na razplet dolgotrajnih postopkov pogosto bivajo v nečloveških in ponižujočih razmerah. Malteški premier Joseph Muscat je poleti, ko majhna otoška država ni hotela sprejeti ladje z begunci, opozarjal, da je število beguncev, ki jih je morala sprejeti Malta, primerljivo z milijonom beguncev v veliki Nemčiji.

Delitev bremen

Ni čudno, da gospodarsko opešane sredozemske države zahtevajo več solidarnosti od drugih delov Evrope. Navsezadnje, begunci, ki jih politiki in evropski birokrati radi imenujejo kar nezakoniti priseljenci, so ponavadi namenjeni v katero od držav z visokim življenjskim in socialnim standardom na bolj bogatem severu. Predsednik evropskega parlamenta Martin ­Schulz se je zgražal, ker je EU Italijo, ki se spopada z begunskim valom iz Afrike, dolgo pustila samo. Bremena da bi se morala razdeliti med državami.

Spet je veliko govora o tem, da bi morala EU ukrepati skupaj in čim prej vsaj zagotoviti uspešno reševanje ladij z begunci. Kljub temu bo najbrž glavni cilj ostal – čim bolj uspešno odvračati begunske tokove.

Tragedija pred Lampeduso je sicer sprožila vrsto odzivov, po katerih priseljenska politika EU ne bi smela biti le zapiranje meja, a je v pravno in politično zapleteni ureditvi to še daleč od resnih premikov. Za mnoge od tistih, ki nameravajo, denimo, čez Libijo zbežati na staro celino, bo vztrajanje pri starem sistemu usodno.