Vukovar - »Vukovar je danes najbolj varno mesto na Hrvaškem. Po mirni reintegraciji pred 13 leti ni bilo niti ene maščevalne akcije zaradi vojne. Če si ogledate statistiko, boste, ob dejstvu, da je to obmejno mesto, kjer bi lahko bilo veliko kriminala ali tihotapljenja, ugotovili, da gre za eno najbolj varnih mest v državi,« pravi vukovarski župan Željko Sabo.
Župan iz vrst opozicijske SDP, ki vodi mesto, ki so ga prej nadzirale večinoma desne stranke, je po eni strani ponosen na dosežke in premike v mestu, o katerem pravi, da bo dobilo to, kar je imelo leta 1991, po drugi strani pa za državno oblast nima lepe besede. »Polna usta imajo Vukovarja, govorijo o mestu simbolu, heroju. Ta vlada je osem let govorila eno, delala pa drugo,« pravi Sabo in opiše primer dveh tujih naložb, vrednih osem milijard kun, ki sta se ustavili nekje v vladnih hodnikih in predalih. Ker je prepričan o zmagi SDP, pravi, da bosta stekli takoj po prevzemu oblasti - in če bodo vlagatelji še nekaj časa potrpežljivi. Območje ima številne gospodarske (z)možnosti, je prepričan, ki pa še zdaleč niso izkoriščene.
Tudi zato po županovem prepričanju vrnitev drugih Vukovarčanov - po Hrvaški jih živi na stotine - ni gotova, saj so preslišali opozorila, naj hkrati z obnovo hiš in stanovanj steče tudi obnova gospodarstva. Veliko tistih, ki so se vrnili, je na koncu pristalo pri socialni pomoči. Župan se zaveda, da se jih veliko ne bo vrnilo (doslej se jih je približno 65 odstotkov), saj so si drugod ustvarili novo življenje, je pa prepričan, da bi jih bilo več, če bi vedeli, da bodo dobili službo.
Štetje granat
Lansko opravičilo srbskega predsednika Borisa Tadića je za župana dogodek leta, ki je sprožil velik odmev in poslal jasno sporočilo, da Vukovar ne živi več v vojni, da ni razdeljen, da v njem ne vladajo povojni odnosi, da ni porušen in da Hrvaška in Srbija navezujeta dobre odnose. »To sporočilo je med drugim pomembno predvsem za vlagatelje,« dodaja župan. Na vprašanje, kakšen vpliv so imela sojenja vukovarskim krvnikom, nima odgovora, pravi pa, da za zločin, kakršen je bil tisti na Ovčari, ni primerne kazni.
In doda, da ga preseneča, kako Haag pri operaciji Nevihta šteje granate, ki so padle na Knin in govori o pretiranem bombardiranju, nikoli pa ni preštel tistih, ki so padle na Vukovar. »Toliko, kolikor jih padlo v operaciji Nevihta na Knin, jih je na Vukovar vsak dan le v nekaj urah. Kakšna so torej merila sodišča?« se sprašuje Sabo.
Kdo ima težave?
O narodnostnih delitvah, predvsem v izobraževalnem sistemu, smo se pogovarjali tudi z Jovanom Ajdukovićem, svetovalcem župana vukovarsko-sremske županije za čezmejno sodelovanje in narodne manjšine. »Srbi so dobili drugačen status. Bili so konstitutivni narod in ni bilo potrebe po takšnih ali drugačnih šolah. Srbi so zdaj narodna manjšina. Ne želijo si, da bi jim kdo kaj podaril, ampak da bi dobili tisto, kar jim pripada po ustavi in ustavnem zakonu. To je vse zakonski okvir. To niso delitve, to so oddelki znotraj šol, vrtcev, kjer se po predpisanem kurikulumu učijo jezika in pisave manjšine,« pojasnjuje.
Nihče se, denimo, ne sprašuje, doda, zakaj imajo to Italijani, ki jih je bistveno manj. Nihče se ne sprašuje, zakaj so v Istri table tudi v italijanščini. Na vhodu v Vukovar ni dvojezičnega napisa. »Veliko se je spremenilo. Zame, denimo, so pomembnejše zunajšolske dejavnosti. Nismo jim omogočili, da se družijo po šoli. Toda to se je spremenilo. Kdor bo rekel, da tega ni, laže. Imate primer Bjelog Brda, srbskega naselja, kjer je športni klub, v katerem igrata samo dva Srba, vsi drugi so Hrvati. Težave imajo le tisti, ki jih iščejo. Vedno bodo imeli težave, ker jih imajo sami s seboj,« pravi Ajduković.
Mesec, ko se ne marajo
Vse, kar to mesto potrebuje, pravi, je dobra volja. »Poglejte, enajst mesecev živimo odlično. Sedemo, spijemo kozarec, pogovarjamo se, si pomagamo. En mesec pa nihče nikogar ne mara. To je ta mesec. To je mesec, ko vse nekaj moti. Vukovar je v tem trenutku mesto, v katerem se sovraži. V tem času Srbom vedno priporočam, naj ostanejo doma. Sem se namreč zlije celotna Hrvaška. Tukaj nekateri zdravijo svoje frustracije. Ta mesec se vojskuje. Omalovažuje se vse, kar ni hrvaško. To so težke besede, a takšna so dejstva. To sicer počne manjšina, ljudje, ki so prišli od drugod, ki hočejo biti večji Hrvati, kakor so v resnici,« pojasnjuje.
Je pa optimist, saj se vračajo vrednote, kakršni sta vzajemno spoštovanje in spoštovanje prijateljev, prag strpnosti pa se dviguje. Kako pa vidi Tadićevo opravičilo? »Nič posebnega. Normalni ljudje, ki niso obremenjeni, bodo rekli, da je to dobra gesta. Nekateri pa tega nikoli ne bodo sprejeli. Ni pa dovolj, da prideš in se opravičiš, korak dlje moraš,« pravi Ajduković. Ta korak naprej pa ne morejo biti obtožnice za vojne zločine zoper vukovarske branitelje, ki prihajajo iz Srbije in ki jih pravosodji nista tiho, mimo javnosti, rešili in pospravili z mize. Ajduković ne ve, komu to koristi, sodi pa, da je bilo to »zgrešeno, nedopustno, še zlasti, ker pride v nemirno okolje, dvigne napetost in sproži združevanje hrvaške nacionalne biti. »Zato ni dovolj opravičilo, ampak so pomembni koraki, ki morajo slediti,« dodaja.