Pomembno je, da je nekdo izmed nas

Politično kadrovanje v državi, ki velja za največjo svetovno demokracijo, se vse bolj oddaljuje od že tako načetega demokratičnega ideala, ki vsaki osebi, ne glede na njen spol, vero, etnično pripadnost itd., omogoča svobodno politično delovanje. V Indiji ta čas na nacionalni in regionalni ravni deluje več kot tisoč političnih strank, največjim pa mnogi očitajo globoko zakoreninjenost v sistemu nepotizma. Nastavljanje vodstvenih kadrov postaja vse izrazitejša težava velikih strank, saj pogosto niso glavno vodilo pri izbiri njihove kompetence, temveč sorodstvene vezi.

V zadnjem času je pomanjkanje demokratičnih vrednot znotraj posamičnih strank pripeljalo do vse večjih anomalij. Radžendra Šekhavat, sin indijske predsednice Pratibhe Patil, je eden od kandidatov Kongresne stranke na volitvah v generalno skupščino, ki bodo te dni potekale v indijski državi Maharaštra. Čeprav Šekhavat za svojo kandidaturo trdi, da ni v nikakršni odvisnosti od družbenega položaja njegovih staršev, pa je Šekhavatov nekdanji tekmec za ta položaj povsem drugačnega mnenja. »Tu gre za boj proti nepravičnosti. Če je nekdo na primer sin ali hči, nečak ali drugi sorodnik katerega koli pomembneža, to še ne pomeni, da mu lahko zaupamo ljudstvo,« je v nedavni izjavi dejal Sunil Dešmukh, nekdanji član kongresa, ki med prebivalstvom ter lokalnimi oblastmi uživa veliko podporo. Dešmukha je namreč vodstvo Kongresne stranke pred dobrim mesecem dni prisililo k odstopu od kandidature. Kot ključni razlog za to se v indijskih medijih pogosto omenja Radžendra Šekhavat, ki mu je Dešmukhov odstop omogočil prosto pot do tako zaželene politične funkcije, ki jo je v preteklosti zasedala že tudi njegova mati.

Precej izrazita stopnja političnega nepotizma je v Indiji sicer pogosta že vse osamosvojitve izpod britanske kolonialne oblasti leta 1947. Istega leta je namreč Džavaharlal Nehru postal prvi premier svobodne in demokratične Indije. Njegova hči Indira Gandhi je najvišji položaj v državi zasedla devetnajst let pozneje. Po njeni smrti leta 1984 se je njen sin Radživ za en mandat povzpel na premierski položaj. Kljub temu družina Nehru-Gandhi, ki je v zadnjega pol stoletja odločilno sooblikovala indijsko politiko, ni edini primer ohranjanja funkcij znotraj družinskih vrst. Večina političnih strank namreč svoje voditelje izbira nedemokratično; pogosto se zgodi, da si naslednika oz. kandidata za to izbere kar vodja stranke sam, krog morebitnih izbrancev pa največkrat ostane omejen na njegove najbližje družinske člane.

Kot opozarjajo analitiki, se trenutno stanje ne odraža zgolj na najvišjih državnih položajih, temveč na vseh ravneh oblasti. Po mnenju Džagdipa Čokarja, ustanovitelja društva za demokratično prenovo iz New Delhija, je politični nepotizem v Indiji postal povsem vsakdanja zadeva. »Ena izmed tradicij indijske kulture je ta, da je zaupanje do družinskih članov večje kot do preostalih ljudi,« je kot enega izmed najverjetnejših razlogov za nastanek težav v intervjuju za časnik International Herald Tribun navedel Čokar.

Mnogi menijo, da se tovrstno ravnanje, vsaj kar se tiče prihodnosti posameznih strank, nikakor ne obrestuje. Nelagodje med volilci je po besedah župana mesta Amravati in podpornika kandidata Sunila Dešmukha Ašoka Dongre več kot očiten znak, da je s sedanjim sistemom nekaj zelo narobe. Kljub vedno glasnejšemu nasprotovanju številnih ljudi se ni mogoče izogniti temu, da družinsko ime v Indiji prinaša politične točke. V tej luči je torej tudi naslednik in bodoči vodja Kongresne stranke že bolj ali manj znan. Obetavna funkcija se namreč nasmiha Rahulu Gandhiju, sinu nekdanjega premierja Radživa in zdajšnje predsednice največje stranke v državi Sonie Gandhi.