Ponujena roka Velikega satana

New York – Ključno vprašanje prvega dneva splošne razprave na 68. zasedanju generalne skupščine Združenih narodov je bilo, ali bo Veliki satan segel v roke torišču Osi zla. Ameriški predsednik Barack Obama je poudaril, da ZDA ne bodo dopustile širjenja jedrskega orožja, a hkrati dejal, da morajo dati priložnost diplomaciji. Iranski predsednik Hasan Rohani je v dvorani pazljivo poslušal govor.

Predsednik Obama je nagovor svetovnih voditeljev uporabil predvsem za poudarke ameriške zunanje politike v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu. »Uporabili bomo vso moč, tudi vojaško, za zaščito naših interesov, varovali bomo zaveznike, ščitili prost pretok energije iz regije.« Po njegovih besedah bodo še naprej napadali omrežja, ki ogrožajo Američane, ter za nobeno ceno ne bodo dopustili razvoja orožja za množično pobijanje, še posebej jedrskega.

Hkrati je dal vedeti, da ključ za diplomatske rešitve drži v rokah prav Iran. Po njegovih besedah Teheran in Washington od leta 1979 ločuje globok prepad nezaupanja, ki ga ne bo mogoče odpraviti čez noč, toda »če rešimo vprašanje jedrskega orožja, bo to pomemben korak do medsebojnega spoštovanja«. V Beli hiši menijo, da je pismo predsednika Rohanija temelj za pogajanja, Obama pa je zunanjemu ministru Johnu Kerryju naročil, naj v sodelovanju z EU in stalnimi članicami varnostnega sveta naveže stike z Iranom.

Kerry se bo ta teden sestal z iranskim zunanjim ministrom Javadom Zarifom, kar bo prvo srečanje na tako visoki ravni po 2007. Ameriški analitiki opozarjajo na previdnost, saj je predsednik Rohani predvsem odvisen od odločitev vrhovnega verskega voditelja Alija Hameneija. Ta naj bi ZDA še vedno videl kot svetovnega hegemona in ideološkega sovražnika, z novim pristopom pa naj bi predvsem hotel preizkusiti pogajalsko fleksibilnost ZDA. Izrael se boji, da bo med dolgim pogajalskim procesom iransko jedrsko orožje postalo realnost.

New York Times navaja besede Hamida Reze Taragija, iranskega politika s tesnimi povezavami s Hameneijem, da »se naša ideologija ne bo spremenila«. To naj bi pomenilo, da Iran ne bo priznal obstoja Izraela, še naprej naj bi podpiral palestinske skupine, ki se borijo proti »zionistični tvorbi«. Prav rešitev spora, ki je po Obamovih besedah »še starejši od naših nesoglasij z Iranom«, je druga ključna točka ameriške bližnjevzhodne politike. Predsednik je ponovil zavezo ZDA za varnost in obstoj judovske države, a dodal, da »zasedba Zahodnega brega ruši demokratično zgradbo Izraela«.

Suverenost kot izgovor

Obama je opozoril, da se ob sporih na Bližnjem vzhodu in v Severni Afriki na čelu s krvavo Sirijo mednarodna skupnost sooča s vprašanji, ali »brezčutno stati ob strani, ko otroke zastrupljajo z bojnimi plini, ali se vplesti v državljansko vojno. Kakšna je vloga Združenih narodov in mednarodnega prava?« Po njegovih besedah mora mednarodna skupnost uveljaviti prepoved kemičnega orožja, »ki je starejša od te organizacije«, tudi z vojaško grožnjo. Prav ta naj bi po njegovem sicer neodločen varnostni svet prisilila k iskanju rešitve.

Tudi generalni sekretar ZN Ban Ki Mun je menil, da morajo svetovni voditelji odgovoriti na pravične zahteve ljudi, sicer »bodo ustanove, ki so bile zgrajene za neko drugo obdobje, dogodki prehiteli«. Uničenje sirskega kemičnega orožja je po njegovem le majhen korak, saj je klasično orožje pobilo veliko večino od več kot sto tisoč mrtvih v Siriji. Zato je pozval druge države, naj prenehajo oskrbovati vojskujoče z orožjem, in jih prisilijo, da sedejo za pogajalsko mizo. Predsednik Obama je poudaril, da »nismo več v hladni vojni, ni več velike igre, v kateri je treba zmagati«, in tako posredno nagovoril ruskega predsednika Vladimirja Putina, ki ga sicer ni v New Yorku.

Ameriški predsednik ugotavlja, da je suverenost držav včasih lahko zaslomba tiranom za brezobzirne poboje ali izgovor mednarodni skupnosti, da se obrne vstran. »Ali res lahko sprejmemo nazor, da je svet nemočen ob Ruandi ali Srebrenici?« Včeraj je opozoril, da mnogi kritiki radi govorijo o ZDA kot nasilnem imperiju, obsojajo jih, če posredujejo ali če stojijo ob strani. »Nevarnost za svet bi bila, če bi se ZDA po desetletju vojn in zaradi težav doma ob vseh kritikah umaknile, se odpovedale vodenju, saj tega položaja ni pripravljena zapolniti nobena druga država.«